Razmišljaj

Razmišljaj o smrti, 
in spoznal boš življenje.
Razmišljaj o strahu,
in spoznal boš trpljenje.

Razmišljaj in ceni.
Ne tehtaj, le ljubi.
Kar čutiš, objemi,
da ne boš izgubil.

Razmišljaj o mraku,
in boš čutil svetlobo.
Razmišljaj o sponah,
in spoznal boš svobodo.

Razmišljaj o vsemu,
kar v sebi nosi ljubezen.
In ko nehaš razmišljat,
boš živel. In boš večen.

[Quietdrive - Deliverance]

Kar Ljubil Boš s Srcem (Bo Tvoje)

Kar ljubil boš s srcem, bo tvoje.
In boš verjel. In ne bo dvoma.
In boš spoznal, da si eno, ne dvoje,
vedoč, da si le romar, ki roma.

Da tvoj čas je sposojen, tako kot telo.
Da čas ni sovražnik, je mogočno orodje,
ki rojeva ljudi, duše v njih in meso.
Ti pokaže belino kosti. In vse kar zmoreš.

Če te ne bo strah. Če boš verjel in zaupal,
bodo kraljestva ljudi to kar so: prah sredi časa.
Imperij včeraj, danes roža iz trupla,
in pride dan ali noč "Kdo sem jaz?" se boš vprašal.

Kar je čas dal, bo vzel čas. Z razlogom.
In to boš ljubil in spoštoval in boli.
Včasih bolj, včasih manj, včasih mnogo.
In straha ne bo in bo mir in boš ti.

Ko ljubiš, boš ljubil. Verjel boš. Verjamem.
Nisi sam in ne boš in vse zmoreš.
Le to kar spreminjaš in želiš, to ostane.
Kar ljubil boš s srcem, bo tvoje.

Bliže Pridi

Bliže pridi, pridi k meni.
Glej v oči me, me objemi.
Vzemi to, kar je za vzeti.
Pusti to, kar nočeš imeti.

Druga sonca so nad nami.
Veter drug nam kožo drami.
Eno naj bo, kar je dvoje.
V dveh je čudež skrit, kot troje.

Ne pozabi med poletji
vedno reže zima. Vzeti
nima kaj, kar ni že dano,
v srce srca posejano.

En Cvet Zate

En cvet zate, en cvet, ki raste,
med trnjem, da ne vidiš ga.
Kako iz nič poganja zate,
očem neviden, sred sveta.

Nasmeh zate, en tak prijazen,
v tišini kakor jadro pne,
se preko časa, ki vse vzame,
ko pluješ v srce mavrice.

Objem zate, en tak, za hipec,
in v njemu vse, kar si želiš.
Ko včasih k sebi sanje stisneš,
postaneš roža iz prsti.

Bel Galeb

Nad morjem bel galeb drsi,
od daleč se dozdeva,
da je kot val, ki oživi,
se dviga in odseva.

Njegova krila, šum valov,
v očeh odblesk gladine.
Je val, ki vrača se domov.
Je bil. In je. In 'zgine.

Pogled je igla, ki drsi,
nebo sešije z morjem.
Ljudje smo nitke, ki ljudi,
držimo nad obzorjem.

Kar Lepo Je

Kar lepo je, kar jemlje dih,
občutek daje, da živiš.
In ni razloga, da bi skril
trenutke, ko si tu in živ.

In včasih je, izza oči,
lepota duše, ki žari,
kot tempelj tisočerih sveč,
v večernem mraku, ves žareč.

Metulj nekoč v zapredku zvit,
svoj čas je čakal. Tih, zaprt.
Odprl je krila in živi.
In zdaj, mu rečeš, da je grd?

Kar lepo je oddaja sij.
Na zunaj vidiš, znotraj veš.
Tako kot zgoraj, spodaj tli,
žarenje duše, ko jo žgeš.

In dvigaš roke v nebo.
Odgovori so dim želja.
V očeh žari človeški Bog,
daruješ vse mu, vse imaš.

Dovolj

In kaj je prav? In kaj napak?
Kaj oče biti je? Kaj mož?
Je kdaj dovolj? Dovolj je mrak
spustiti v dušo, kakor nož.

En tukaj rez, in rez en tam,
in se zgodi, da ni te več.
Da si kot list ves razcefran,
oči so iz ledenih sveč.

"Tak je pogoj, to mora bit'!",
strmiš, verjameš ne, le veš,
da več ne veš kaj ljubil si,
in da če ljubiš ne, umreš.

Ljubezen en ima pogoj.
Pogoj je tak: "Pogoja ni".
Ko oče si, tvoj sin je tvoj,
tako kot sin očeta ti.

In ko si mož, ko vse si dal,
in veš, da tudi vzel si vse,
"Koliko je dovolj in kdaj?"
To zase veš. Ne drug zate.

In vsak nov dan je nov in zlat,
in vsak korak je v pravo smer,
najtežje je ljubiti strah,
objeti ga, spustiti v svet.

[Anberlin - Modern Age]

Razpotje

Kam čas gre, ko si sam? Gre kam?
In pot, kam gre? Tam kot želiš.
V slap sončnih žarkov zlit sanjaš.
Telo je tempelj, duša sij.

Razpotje, križ in še prepad.
Stojiš na robu mavrice.
Korak naprej je rob in strah.
Kar storil si, storjeno je.

Ko zreš nazaj. So tam ljudje?
Seveda so. So in gredo.
Je kdo med njimi, ki vse ve?
Ga ni. So šli. Vsak na svoj rob.

Na levi, desni v noč strme.
Nad glavami oči iz zvezd.
Med solzami vsak tih, kleče,
s telesa slači kožnat greh.

Globoko v srcu, cvet razprt,
za hip je kri, za hip srce.
Iz prs se dvigne krik, kot trn,
zabode v mrak. Je luč. Je vse.

Strahu ni več. In vse je prav.
Razpotje, križ in še prepad.
Čas je vzel in čas bo dal.
Korak naprej je, ko imaš rad.

[Passenger - All The Little Lights]

Ko Si Žival

Ko čutiš, čuti kot žival,
kot samorog v objemu trav.
Nad tabo pne se lok iz zvezd,
okrog šumijo listi brez.

Ko ljubiš, ljubi kot komet,
kot zvezda bodi, kakor sled.
Nariši črto prek neba.
Ko ljubiš bodi os sveta.

Ko daješ, daj. Veš, da imaš,
'krog čela, kot verigo, čas.
Se vije, teče in drsi,
kot kaplje v morju večnosti.

Ko hočeš, vzemi. Že imaš.
Sred sanj, kakor utrip srca.
Vse kar začutiš, kar boš dal,
ljubezen je, ko si žival.

Dark Tranquility

Farewell I thee my queen of sorrow,
with crown of purpose 'round and yonder.
Might time and angels bless heart thy narrow
and mine with love and joyful wonder.

We danced with light, with vows eternal,
nobody there but dreams unseen.
Someone was born, some joy ethereal,
until the death from four makes three.

Decisions made and hearts were trodden,
unstoppable like thunderstorm.
So gods and men alike are rotten?
How can one live except to love?

Who goes? Who stays? What to divide?
What demon broke this life apart?
I pray for souls to follow light.
And hearts for strength. Let love abide.

[Breathig Slowly-Crossfade]