sreda, 31. julij 2013

V

V oddaljenosti prepoznati bližino, 
v bližini slutiti brezno razdalj. 
V dolini ceniti izkušenj strmino, 
v strmini ljubiti gradove sanj. 

V oblakih videti, kar je očem skrito,
v morju skriti solze, postati val.
V šumenju hrasta slišati srce živo,
v pišu vetra dihati, kot žival.

V snežinkah prepoznati lastne stopinje,
v preprogi iz trav najti svoj obris.
V obleki iz listov plesati čez hribe,
v potočku steči prek črne prsti.

V črni noči biti mesec v odsevu,
v kresničkah zvezd biti ples iz luči.
V jutru kot prvi žarek sonca na nebu
v zahvali, najti razloge, da si.

[Dream Theater - This is the Life]


nedelja, 28. julij 2013

Podoba (Pred Tabo)

Se včasih zgodijo stvari brez razloga,
in razlog je včasih zastrt spred oči.
In gledaš, ne vidiš, ne slišiš, podoba,
ki hodi pred tabo je ti. In spet ni.

Je senca, odsev je. In v njem prepoznaš se,
je vse, kar bilo je, kar je in ne bo.
Kar ljubiš je res, vse ostalo so sanje,
zaspiš in vstaneš, kaj zbudil si? Telo.

In v telesu minevaš, mar večnost mineva?
Mineva le to, to, kar nisi verjel.
Če verjameš je noč in so zvezde sred dneva.
Se ti zdi, da si bil. In si bil. Si živel?

Seveda si hodil, si dihal, si sanjal,
med vsemi enak in sam s sabo edini,
z nasmehom si ljubil, otožnost preganjal,
z obzidjem obkrožen, kot skale, spomini.

Mostovži iz dnevov, noči iz stolpičev,
gradič je utvara, vse kar je, se podre.
Vse zaman je, se zdi, vsak trud, da je ničev,
pa vendar ni ničev, kar si ljubil, to je.

Greš naprej, v druge sanje, sanje stotere,
se trudiš, da si, da več ne bi zaspal,
pa vendar ne veš, kaj vihar spet pobere,
lepota je v tem, da boš večno sanjal.

Kar zgradiš je zgrajeno, ko čas bo podrl
podobo pred tabo vedi, je le telo,
in prideš na vrh in ni vrha uzrl,
le to boš, kar ljubiš in kar ljubiš, to bo.

Sonet (1)

Povej mi, kaj ljubezen je? Kaj plamen?
Razlika kakšna je, ko v temni noči,
žariš kot bakla, ki jo ogenj vzame
v naročje svoje, da zgori v nemoči?
Kako presiješ to, kar v soncu sije?
Vihar, ki rjove, sliši ne imena,
ko s tvojim se imenom njeno zlije,
v tolmun besed, sred njenega objema.
V navzkrižju vseh poti navznot' stezica,
prekrita s cvetjem, s trni in tišino,
vijuga kakora kača, v času skrita,
ne vidiš je, dokler ne piči v živo.
  Je rana in je strup, ko laž umira,
  ljubezen plamen je, ki strup razžira.


sobota, 20. julij 2013

Bel Labod

Je okrog le črn rob,
in za robom bel labod.
Je labod 'krog vaze zvit,
pod labodom nekdo spi.

Nekdo, ki je bil premlad,
legel je z labodom spat.
Vsakič, ko gre prst prek črk,
oživijo. Kje je smrt?

Smrt je v stenju, ki brli,
in ugasne sred oči.
Smrt je v glasu, ki zamre,
ko je čas za pravljice.

Smrt je v zadnjem "Rad te imam.",
in v vonju zadnjih sanj.
Smrt prekriva pramen las,
ko poljub jim zadnji daš.

Smrt je vseokrog in sred,
je bledica lic in led
iz jezera solz, na njem,
bel labod drsi, ognjen.

Krila prhutajo v zrak,
nežno so objela prah,
dvignejo ga, poneso,
preko časa, ki ne bo.

Je v vsem, kar je. Živi.
Dlan prek marmorja drsi.
'Krog dlani en črn rob,
in pod njo en bel labod.

ponedeljek, 8. julij 2013

Stojim (v Tišini)

Stojim v tišini in luči
skozme, skoz votlost žgejo.
Za stebrom, glej ga, ris strmi!
Je bil? Je šel? Ne zvemo.

Razpoke ližejo prek tal,
v daljavi šum potoka.
In včasih plašen kot žival,
med stebri veter joka.

Po tleh drse ljudje iz senc,
in včasih senca prime,
z roko iz sence senčni svet.
Kaj je? Kaj ni? Kaj 'zgine?

Nad glavo je obok in mah
zelen, če zreš pozorno.
Prekriva vse, je kakor prah,
bo vzel, kar je njegovo.

"Kdo sem? In kam divja moj strah?"
Sem sam, na sredi dneva.
Drsim med množico kot čas,
minevam, ki mineva.

nedelja, 7. julij 2013

Slediti (Srce)

Ljubezen kuštra valove in prižiga sonca,
je v zrncu peska, je v srcu ljudi.
Samo traja. In je. Brez začetka, brez konca.
Ljubezen ljudje smo. Ljudje, ne stvari.

Gradič majhen iz peska, 'krog jarek iz vode,
deset majhnih src koplje mivkast okop.
Na nebu v dalji cvetijo oblačne rože,
dehtijo po soncu in smehu otrok.

Njihov vonj je brezčasen, njihov vonj osvobaja.
Je vsak listek drugačen in vsak je že bil.
Ko v morje potone, rdečica sonca izdaja,
kako lep je vsak dan, ko ljubiš, ko si živ.

Ljubezen hodi z ljubeznijo v roki.
Nič ne zahteva, njena moč je v tem, da je.
Ko ne veš poti, ti jo nakaže in vodi,
tvoja naloga je le slediti srce.

torek, 2. julij 2013

Nihče Si (Ko Ne Ljubiš)

Nihče si, ko ne ljubiš.
Nihče si, ko ne daješ.
Sovražiš in zastrupiš,
si dušo svojo, sanje.

Ko eno v dve razdružiš,
boli srce razklano.
Izdaš, kar si obljubil,
in čas prekrije rano.

In hodiš med svetovi,
popotnik brez imena.
Ko ljubiš jih, demoni,
so senca sredi dneva.

In včasih v ogledalu,
zagledaš svojo senco.
Strmiš, zamrznjen v času,
objemaš svojo temo.

In če dovolj objemaš,
zaupaš in verjameš,
naenkrat luč, ne tema,
obsije te in vzame.

Strahove vse razblini,
spet otrok si, se čudiš,
ljubezni, kakor plimi,
nihče si, ko ne ljubiš.