torek, 2. september 2014

Rokavica (Iz Noči)

Noč je luna v očeh,
dviga se nad hiše,
kot boginja preko streh,
golih prsi - išče,
vroč poljub z zadahom zvezd,
jezik iz oblaka,
da ji razmrši lase,
ko na jutro čaka.

Lesk oddaljenih neviht,
ji odkriva boke,
grom je bronast zvon - drhti,
ko zdrsijo roke,
v rokavici iz noči,
nežno prek obraza, 
slečeš zadnjo kožo si
in zaspiš - brez straha.

[Skyllas - Heartbeats]

petek, 23. maj 2014

Včasih (Ko Dežuje)

I.

Plava ribje mesto,
skozi Rimsko cesto,
pod oboki mraka,
kakor smrt, ki čaka.

Veličastna tuna,
večja kakor luna,
vodi ribjo vrsto,
pod gladino - prstjo.

Kot duhovi grejo,
ribe tja čez mejo,
kjer od dne ločuje,
noč se, ko žaluje.

Vse oči so sive.
Iste so. So žive?
Usta so odprta
nastežaj, kot krsta.

So zobje žebljički?
Da ni zob? Hudički?
Kaj potlej razmelje,
v duši vse veselje?!?

II.

Plava ribja truma,
žoga zanjo - luna,
spet je vsa igriva,
nič več starka siva.

Zvezde kakor kitke,
jo krasijo vitke,
riblji kralj vstane,
črto ji pokaže.

Kjer, če šla bo preko,
padla bo v mleko
zvezd in bo postala,
utopljenka zala.

Trebuh ji nabrekne,
luni, ko poklekne,
potlej - žoga stasna,
poje - a brez glasa.

Dviga se in pada,
polna zdaj, zdaj prazna,
kdaj pod njo priplava,
truma rib sanjava.

III.

Nosi jih in ziba,
riba ribo riba,
so plavuti ozke,
le oči so motne.

Nič ne vidi prva,
druga je že mrtva?
Ocean se ziba,
pod prstjo iz hriba.

Gor pa roža raste,
in nad njo oblake,
kdaj pa kdaj premakne,
riba, ko izdahne.

Potlej vsi, ki vejo,
iščejo, gor zrejo,
nekam kjer morda je,
vsa ljubezen - raje.

Včasih ko dežuje,
včasih pripotuje,
majhna kaplja sreče,
solz in teče, teče...

Malo Dlje

Vprašali so ga: "O čem razmišljaš?"
Pokazal je na morje. In potem na srce.
Stal je tam kot kamnita hiša.
Sam. In pri miru. In malo dlje.

"In kaj," so ga vprašali, "ljubiš?"
Sklonil je glavo, z nasmeškom. Kot kip.
Potlej je z gibom, ki ga samo zaslutiš,
narisal perut, ki skoz' noč leti.

"Počemu je življenje? In sanje?"
Njihova zvedavost ni poznala meja.
Zastrmel se je skozi in vanje.
In je iskal. Iskal prav do dna.

Mogoče ni znal odgovoriti?
Mogoče so hoteli od njega preveč?
Vedel je le, da nima smisla biti
sam. In pri miru. In malo dlje.

[Live (at the Paradiso) - The Dolphins Cry]

sobota, 17. maj 2014

In Pride Dan

In pride dan, dan ko Živiš,
so 'krog vsi tvoji dnevi,
kakor otroci ob pravljici,
odprtih ust sedeli.

Prav vsak je tvoj - ima ime,
nihče se več ne drenja.
Minute - kuštravi lasje,
oči iz hrepenenja.

Pogledaš levo, desno - v dalj,
se za roke držijo.
Otroci dni, iskalci sanj,
so ti, so tu, živijo.

Sedijo - tvoj obraz na njih,
se tisočkrat odseva.
Objameš vse in jih spustiš,
s poljubom sredi čela.

[Zaživim - Nuška Drašček Rojko (Ledeno Kraljestvo, Motion Picture Soundtrack, 320 kbps)]

Cvetlice So

Cvetlice so odsev miline,
na njih se čas kot dež iskri.
So kakor verz sredi tišine
in kot pogled poln nežnosti.

Ob njih korak in dih zastane,
obstane čas, obstane svet,
lepote duše nič ne vzame,
telo je le prekrasen cvet.

Cvetlice so zato, da siješ
lepoto, ki odseva v njih.
Ko si ob njih takrat odkriješ,
da najbolj ljubiš ko živiš.

[A Lion Named Roar - Cowgirl In The Sand - Huddle Session (Neil Young Cover)]

petek, 9. maj 2014

Barka Sanj

Sedim na obali - z jutrom pod perutjo noči.
S palcem ugašam drobtinice zvezdne.
Pred mano - za mano - morje nežno šumi,
iz luči eno, drugo iz teme.

Duhovi iz peska in solz delijo prašne poljube,
med njimi ležim - okostnjak iz mesa.
Čas je samo drugo ime za gube,
valovi zravnajo odraz. Spet sem mlad.

Vsa ljubezen tega sveta mi leži pod nogami,
kakor zrnca peska med prsti polzi.
Bolj ko jo grabiš, bolj sam si,
ljubezen je val, ki ne zna nehati.

Sedim na obali, dolžina sence me meri.
Vsak dan sem krajši. Vsak dan me je manj.  
Horizont je razpenjen - na čeri,
med duhovi tonem - na barki sanj.

[Clouseau - Close Encounters]

sreda, 12. marec 2014

Tukaj Bodi

Tukaj bodi, bodi z mano,
naj ne bega ti pogled,
bodi zvezdica ki zanjo,
krožim kakor živ planet.

Vse na svetu čas obliva,
kakor slap iz večnosti,
le ljubezen izven biva,
kot dokaz, da Bog živi.

Vsakič znova, ko rodiš se,
si rojen da boljši svet,
zapustiš in ne da mineš,
kakor uveneli cvet.

Vsi strahovi, bolečine,
vse te maske, kar boli,
so slepilo le, ki 'zgine,
ko ne gledaš več z očmi.

Najdi srečo med solzami,
najdi žarek med temo,
nismo sami, če smo sami,
sami smo kot hočemo.

Ni poti in kdo potuje?
Cilj je vse, kar si sedaj.
Vse kar boš sedanjost skuje,
le to je - en dan je manj.

[In This Moment - You Always Believed]

sreda, 5. marec 2014

Koža (Sanj)

Za šipami sneg iz ljudi,
le zvezde neonskih luči,
prekrivajo kosti iz cest,
napeto kožo sanj prek mest.

In gledam te, kako zaspiš,
čez rob telesa v mrak zdrsiš.
Prek bokov ti bom zaigral,
z dotikom kakor na piščal.

Telo je zguban živ papir,
porisan z žilo melodij.
Pod kožo plašne jate not,
s poljubi vzletajo čez rob.

Razpoke jutra vklinijo,
se med obzorje in nebo.
Pod kožo sanj pa svet živi,
življenje teh prekratkih dni.

[Ingram Hill - Will I Ever Make It Home]

petek, 21. februar 2014

Jaz Sem, Jaz Sem

Jaz sem. Jaz sem norost, ki zre
v obraz ti in se smeje.
In ko zblazniš, sem upanje.
In vrv na koncu veje.

Jaz sem. Jaz sem glasnik noči,
iz groze in iz mraka.
Ko ležeš spat, sem zver ki ždi,
na grlu ti. In čaka.

Jaz sem. Jaz sem krvav pogled,
ko v bolečini hiraš.
Demón sem, ki drži srce
med kremplji, ko umiraš.

Jaz sem. Jaz sem nesmisel živ.
V Boga bi znal verjeti,
če bi talar otroštvo vzel,
ti v neki temni kleti? 

Jaz sem. Jaz sem vse, kar ni prav,
zato da prav razkriješ,
boš sredi teme luč prižgal.
Ko ljubiš, me ubiješ.

Jaz sem. Jaz sem vir bolečin
in skrivam se tu, v tebi.
Le ljubi me, da onemim.
In  me nato zagrebi.

[Korn - Hold On]

nedelja, 16. februar 2014

Ne Stoj Nad Grobom Kjer Ležim - Mary Elizabeth Frye (1932)

Ne stoj nad grobom kjer ležim, 
ker ni me tam in ker ne spim.
Sem veter s tisočih strani, 
sem lesk draguljev, ko sneži.
Sem sonce v žitu iz zlata,

ko dež jesenski šepeta.
In ko zbudi te jutra dah,
sem ptic ščebet, ki polni zrak,
ko krožijo v tišini v vis.
Sem zvezda, ki zate gori.
Ne stoj nad grobom kjer ležim.
Ne joči. Ni me tu. Živim.


(prevod: Damir O.)
http://en.wikipedia.org/wiki/Do_Not_Stand_at_My_Grave_and_Weep

četrtek, 6. februar 2014

Snežak

Pod bregom bel snežak,
s telesom iz snega.
Nad njim šumi pomlad.
Je daleč. Ni ga strah.

Oko je črn kristal.
Odseva jate zvezd,
ki v noči prek neba,
letijo čez ta svet.

Kot ptice iz luči,
žgolijo nad zemljo.
Ko pod lobanjo spiš,
je takrat buden Bog?

Naenkrat boš sanjal,
ves topel in mehak,
da si snežak postal.
Pomladi te bo strah.

Ko jutro noč splaši,
boš tekel gor na breg,
med zvončki par oči,
kristalnih nemo zre.

Snežaka ni, je bil.
S telesom iz snega.
In zdaj je končno živ.
Pa ti? Nekoč. Morda.

ponedeljek, 27. januar 2014

Snežim

Pod mrzlim januarskim soncem,
srce sem našel v škatli iz ledu.
Potresel sem kolikor zmorem,
je nekaj počilo in zdaj sem tu.

V rokah srce držim. Razjeda,
globoko v prsih nekaj, sred razpok, 
kakor grotesken ptič-ujeda,
zabada kljun. Zabada ven in not.

Ukažem soncu naj počaka.
Dežnik iz zvezd nad glavo zavrtim. 
Kakor poljub narahlo iz mraka, 
snežinke so prekrile vse - snežim.

Brezčasen sem in naletavam.
Zvrtinčim v vetru časa svoj obris 
v telo za hip, v telesu tavam, 
in sem, kakor snežinka iz luči.

Snežim, snežim. Snežim brez kraja. 
Snežim ljubezen. Tu snežim in zdaj. 
Snežim prek pekla, preko raja. 
Samo snežim. Zato. Ne več zakaj.

[Savage Garden - To the Moon and Back]

četrtek, 23. januar 2014

Besede (Kri So)

Besede kri so, ki kaplja,
prek duše iz granita.
Potoček so, ki ne prizna
moči, ki v njem je skrita.

Ta svet je trd, ta čas je trd,
pero drsi in kleše.
Iz koščkov je življenja Smrt
sestavila obesek.

Ovila ga okrog vratu
koščenega je. Pleše.
Tik za vogalom je? Je tu?
Ne veš. Ne vem. Ne ve se.

Obraz je živ, v očeh žari,
O Smrt, kako si živa!
Bolj kot se bližaš, bolj živim,
ker vem, da si minljiva.

Potoček potok je postal,
ljubezen v njem odkrijem.
Kot žejna ranjena žival,
klečim, klečim in pijem.

Forever - Live

sreda, 15. januar 2014

Trdobuč

Trdobuč je fant iz mesta,
kjer nihče ni križem rok,
kjer je lukenj polna cesta,
in je trgovina bog.

Tam se sodi po postavi,
prav postaviš se pa je.
Trdobuč pa vedno pravi,
da postava ni vse.

Nasmeji se, luknjo kaže,
in v luknji prazen žep.
Jutri bom bogat in važen,
danes bom pa samo lep.

Potlej na vogalu leže,
s frulico in križem nog,
piska, dušo si odveže,
vseh skrbi kakor otrok. 

Pride zvezda in posluša,
mesec pride in strmi,
Trdobuč pa nič ne skuša
s piskanjem očarati.

Ena nota drugo zveže,
v culico iz melodij,
včasih kakšna roka seže,
in cekin se zaiskri.

Trdobuč smeje pokima,
ko nad njim vznikne svit,
včasih je življenje rima,
če klobuk je poln in sit.