sobota, 24. september 9707

Manifest

Sledi, ki jih puščamo za sabo so naši otroci.

Odsev naših vrlin in napak so naši prijatelji.

Korenine naše biti so naši starši.

Občutek miru, zaupanja in fizične potešenosti je naš partner.

Zavedanje naše telesne minljivosti je vir spoštovanja in dobrote do vseh in vsega.

Dovolimo sledem, da varno sledijo našim dokler so majhne, jim nakažemo pravične in spoštljive poti dokler nam hočejo slediti in se jim umaknimo, ko bo njihova sled prehitela našo.

Negujmo korenine iz katerih je zrastlo naše drevo in so sedaj stare in izčrpane vendar brez njih ne bi bilo niti nas.

Poskusimo najti mir najprej v sebi, zaupajmo svojim odločitvam ko so enkrat sprejete vendar jih ne malikujmo in klešimo v kamen, kar ljubiš s srcem boš s telesom ljubil še toliko bolj.

Ne dovoli prepričanju o lastni telesni minljivosti vsaditi strah do življenja, ki oklene telo in dušo v kremplje materialne nepotešenosti in razvname ego samopoveličevanja.

Bodi odprt do sprememb in do bolečine drugih in zaprt do neumnosti in nespoštovanja.

Ljubi.

@FaceBook




Mar roža se vpraša: "Sem roža? Dišim?"
In roka, ki trga to rožo, trenutek
zastane v gibu in roža gre z njim,
in vse kar ostane je Vse. In občutek,

da nič ni minilo, da vse še mineva,
da vse je bilo, da obstal bo ta svet
četudi brez nas, mi smo le sled odseva,
telo je iz praha in duša iz zvezd.