Planet je žarenje, svetloba pred temo drsi in prežema, vse živo, kar diha je v enem, je večno in je nerojeno, in je čarovnija. Ko ptica umira postoj in ne begaj, spoštuj in prisluhni, nikdar več ne slišiš te pesmi, te note, ker ona bo pela le to, kar ima v duši, ker manj ne zna peti, in ve ne drugače. Ko sonce poljublja večerno obzorje, le glej in se čudi, začuti, zaljubi, se v čas izven časa in bodi kot morje, objemi obalo življenja naj čudi te vonj po življenju. Ne hodi, zapleši! Med dnevom, ko prideš in dnevom, ko greš, so vse melodije, vse najlepše pesmi, trenutki so večnost. Saj ko se zaveš, da nič ni zaman, da vse je v tebi, da luč si, si plamen, žariš iz srca, da daš to, kar zmoreš, da zmoreš sprejeti, da vse se dogaja - v imenu Boga.
Življenje je sestavljanka, iz kosa tisoč enega. Na enem gleda par oči, na drugem drug par večno spi. V tišini je za mizo mraz. Nasmiha Smrt se, levo Čas. Od nje, na desni, šteje dni, Usoda izvotljenih oči. In prav ob robu, poleg nje, Ljubezen še, ki v karte zre. Ne rabi jih, le ona zna, pogledat skoznje, do Srca. Le ona pretentati ve, Usodo, dati upanje. Iz mraka zraste cvet luči, dotik Ljubezni Smrt mori. Orožje lastno proti njej, Življenje samo je, in glej, kako postaral se je Čas. Ljubezen roko daj mi. Daš? Dovoli mi, da vzamem jo, da dam te v sestavljanko. Na koncu v njej sva Ti in Jaz, iz kosa tisoč enega.
Pod soncem je morje, na morju oblaki; se spuščajo žarki, so slapi luči. V oblakih vrtovi, v vrtovih cvetovi, in v cvetu odseva odsev iz oči. Na skali trdnjava, trdnjava iz lecta; sobane so votle, kot veter, skoz njih, duhovi drsijo; priklon, pirueta, neslišno igrajo; piščal iz kosti. Za vrati, spet vrata, skrivnosti temačne, prehodi, pasaže, temnice krvi. Na oknu devica lase si razčeše, v pramenih leskeče samota noči. Stopnišča iz vetra, stebriči med njimi, stopinje drsijo, med prsti je prah. Med prahom stoletij so dnevi, ko mrtvi, nekoč so živeli, kot ti zdaj in jaz. In slišiš glasove in vidiš podobe, drsiš skozi zrak. Še nižje, hitreje, vrti se korak, stopnišče je polžje zavito, vrti se. Je sonce, ki greje in že si skoz jutro, skoz pramen meglice za tabo se dviga mogočnost gradu. Vkopan med stoletja, piš boža ti lice, nekdo poleg hrza; v stremena. Adieu! Privit nad telesom, telo je strelica, leti vse hitreje in ogenj kopit plamene prikreše, nasmešek na lica, tako kakor zgoraj, zdaj spodaj se zdi. [In Flames - Fear Is the Weakness]
Na nebu, glej, en plav planet in na planetu en plav cvet. Nad plavim cvetom hrast rjav, na njemu list, zelen in plav. Po listu dež srebrn škropi, nad njim en zelen par oči. V očeh je mavrica doma in v mavrici je luč srca. Še više plava bel oblak, kot ovčka nežen in mehak. Drsi in pleše prek neba, kristalno modro plavega. Nad njim tišina zvezd molči, na vsaki zvezdi par oči, ki srečne so le kadar zro in cvet in hrast in list in njo. [Metulji - Pliš]
Na nekem podstrešju, pred nekimi vrati, na vratih strelice - krivulje iz run. Iz takšnih, ki zna le srce jih prebrati, zaklenjena vrata. Zapahnjen zasun. Primakneš korak se. Primakneš se dva. In soba ni soba več, tla so podrast. S prsti prebiraš te rune srca in mah pod nogami,potoček in hrast. Za vrati zaslišiš glasove poletja, zagledaš stvari, ki lahko bi bile. Kako je prekrasna preproga iz cvetja, potoček iskriv je in hrast zelen je. So vrata res vrata? In soba ni soba? In če so vrata, kje zanje je ključ? Je potoček le slika? In hrast le podoba? In glasovi poletja? In mavrična luč? Ko prsti drsijo, ko tipajo v mraku, rožljajo verige in ključa nikjer, so v srcu besede in pesmi v zraku, je tam kjer jih slišiš...je tam prava smer? Na nekem podstrešju, pred nekimi vrati, verige so, rune in težek siv ključ. Le tisti, ki nikdar ne bo znal sanjati, nikdar se zbudil ne bo, vedno bo tu. [Elysion-Dreamer]
Za tabo grem, kot sončnica, v srce samega sveta. Med vrati velikan stoji, na čelu roža iz oči. Prepadi so, iz globočin, se dvigajo, kot strupniki. Med kamni en tolmun globok, zrcali moder zvezdni svod. Stopinje vodijo navzdol, koraki hodijo navzgor. Obrambni jarek iz kosti, kot prah razpade pred očmi. Nad daljnim vrhom in naprej, zlatijo niti sviloprejk, en plašč iz žada temnega, in prstan en iz jantarja. Nad steno boči se stolpič, v stolpiču, v kletki črn ptič. Iz črnih misli, misli si, kako noben ne ubeži. Gre mimo lahen, tih korak, ne sliši ptič, ne čuti zrak, ne sliši piš vetroven nič, in orel ostrooki spi. In še naprej, in kdo ve kam, in je v daljavi, grad iz sanj, In je okrog, en vrt cvetlic, In je na vrtu, vir luči. In nič več ni, kot je bilo, za tabo grem kot sončnica. Je sonce leglo spat nocoj, v srce samega sveta. [Snow Patrol - Just Say Yes]
Ostal je le še vonj noči, penina zvezd, ki se preliva, prek roba jutra, da se zdi, da svet je mavrica iskriva. Prebuja jutra se dotik, kot žamet prvi žarek boža. Na platno lega tvojih slik, srce na sliki, v srcu roža. Pod rožo raste grič zelen. Barvit in živ je v soju dneva. Kot velikan je tih in nem, v očeh tolmun brez dna odseva. Nad njim letijo zlate ptice, kot trava je njegova koža, in včasih če nastaviš lice, začutiš nežen piš poljuba. In spet se bliža vonj noči. Kristalne zvezde zašumijo. Srce na sliki oživi, s cvetlico moje sanje spijo. [Sash! - Mysterious Times (HD)]
Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla. Origami je zgiban, upognjen, zavihan. Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla notranjost. Kristal je razpokan, razpihan. Tisoč črtic in prask in še tisoč. Nevidne poti solz. Razlogi so kremplji v mesu. Noči so obroč okrog čela. Na tesno, premnogi. Odpadajo in ječijo. Vsak dan je manj dni do zadnjega dneva. Vsak razlog za strah je zaman. Je le strah, ki razloge odseva. Iz samega jekla. Zrcalo brez šiva. Vse sami gladki dotiki. Ni špranje, da vtakneš nit dvoma. Le živa popolnost. Noči so le spanje. Nezlomljiv? Nezlomljiv. Vedno tukaj in zdaj. Kdo rabi šibkost? Korak gre naprej. Neosebnost je lastna izbira. Kot nezlomljivost. [Jam & Spoon - Right In The Night (1993) HD]
Človek sestavljen iz samih verig, drsi nad planetom jeklenih ljudi. Zvezda na mestu srca ga prebada, sonce strmi iz njegovih oči. V zanke naročja zapleta ozvezdja, okoli planeta je noč, ki molči. Pod njim so verige jeklenega cvetja, nad njim le aurora in slutnja čeri. Obale razpenja val mrzle svetlobe, nad steklom iz sanj tiho veter šumi. Razpoke so žive, ko vanj zro podobe, med njimi odseva. In je. In ga ni. [Apulanta - Pahempi toistaan]
~~~~~~~~~~~~~~~ Zadnja snežinka. Vonj po pomladi je tu. In jaz se topim. ~~~~~~~~~~~~~~~ Cvetje osipa. Oči pa kar gledajo. Je kaj odpadlo? ~~~~~~~~~~~~~~~ List je v luži. Kdo pozna ime vetra? Listje v luži. ~~~~~~~~~~~~~~~ Riževo polje. Le zakaj bi se sklanjal? Spet si šel mimo. ~~~~~~~~~~~~~~~ Pajkova mreža. Roka jo v hipu razdre. Si vprašal če smeš? ~~~~~~~~~~~~~~~ Dežne kapljice. Spoznaš eno, spoznaš vse. In zakaj jočeš? ~~~~~~~~~~~~~~~ Tišina jutra. Skoz' šipo žarek luči. Dovolj je: "Hvala." ~~~~~~~~~~~~~~~ Vonj po kadilu. Mimo pride garjav pes. Misliš, da veš vse? ~~~~~~~~~~~~~~~
Ob robu obrisa, na črti golega telesa, ležijo dotiki in zublji razbeljenih dlani. Žgejo votlo notranjost, kjer tiger drema. Njegova sapa skriva plamen oči. Njegove šape so mehke in voljne. Z njimi je hodil skozi poletje strasti. Skozi zimo se premika za soncem. Vonj po telesu mu telo dreveni. Nad njim ni ničesar, le zvezde. In med zvezdami, mraz do srži. In praznina kot vešča pleše, v soju tigrovih oči. Pod krznom vesolja toplota prežema ozvezdja iz gub. Prsti drsijo prek risov, mehkoba, je srce sveta. Kot poljub.
Brez šuma, skorajda brez premika, se premika, v grlu tiho grmi. Šapa je dlan, list, ki se dotika, kože neke druge dlani. Dotiki kot kaplje drsijo, zdaj tu so in zdaj spet drugje. Sence zdi se, da strastno ječijo, jutro je daleč, noč tigrovo srce. [Sovereign Soldiers - Light Me Up in Flames]
Miruje naj srce, srce nemirno. Ustavi dih naj se, kot plašna ptica. Pogled ugasne naj, kot luč razbita. Tišina z usten žubori, kot vino. Dotik je led sedaj, ivje neživo. Sivina je kot prah, prekrila lica. Lobanja je le kost, pod njo praznina. In kje je to, kar je? Kam se je skrilo? Mar sploh je kaj bilo? Mar sploh obstaja? In trud je bil zaman? Kam šli so dnevi? Koliko rad imaš sonce, ki vzhaja? Koliko si želiš, še živ umreti? Je vredno čakati, do dveri raja? Ali ljubiti tu in zdaj? Živeti! [Nina Pušlar - Slečeno srce]
Med hišami se sprehajajo dolge sence odsevov iz teles. Roke tipajo, drsijo in božajo. Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce. Z bistrimi zrkli zrejo v kukala. Iz obeh strani se vrača topel odsev. Le v snegu senčna sled stopala ostane. In včasih v zraku napev. Odsev utrujenega očesa in razpoka v ogledalu, ki teče prav preko srca. Nevidne solze polnočnega joka. In zjutraj mora pozabljenih sanj. Grleno mrmranje urokov. Zaklinjanje, že zdavnaj pozabljenih vraži. Pod strehami sveta spijo sive ptice. Pod pticami - krhka jajca laži. Včasih najdeš list tople dlani. In v dlani zajet tolmun iz besed. Žejno piješ in se zahvaljuješ bogovom noči. Blagoslovljen...? Ali preklet...? Včasih se ti zdi, da si videl oči. In v očeh dolgo, dolgo senco odseva teles. Roke drsijo in plujejo preko morja noči. Svetilnik je daleč. Obala le črta v očeh. [Katatonia - The Racing Heart]
I. Še stih samo, naj dan bo kakor sonce. Kod hodi svetla luč, ko mrak prežema? Vse je, kar je, Ljubezen je, je njena. Med rožami je cvet in v cvetu rože.
Iz nič nikdar nič ne začenja. Konce, ko skupaj speneš so kakor splet začetka. So kakor vrij, tolmun v katerem reka, nemirna najde mir v dotiku kože.
Odsev gladine duše je zrcalo, pod njo brazda kot val nemir globine, na dnu je dno, iz dna srce je vstalo.
Približa se in cvet razpok izgine, utrip poganja srčno katedralo, preskoči temno poč na dnu temine.
II. Preskoči temno poč na dnu temine. Je to temina? Ni. Le druge sanje. In ni zaman, če dal vse si zanje. Nič ni zaman. Zaman sonce ne vzide.
Utrip z utripom skupaj iz bližine, pomeni vedno več kot samo spanje. Pomeni, da lepota časa vzame to, kar minljivo je. Ne, kar ne mine.
In spet ne mine nič, o ironija. Vse večno je v objemu mojstra časa. Ko svoje plavže strast ognjena vžiga,
zgorijo sanje, iz sanj kot feniks vstaja, življenje samo, pol luč, pol iz mraka, enigma iluzije le razdvaja.
III. Enigma iluzije le razdvaja. Nič ni spoznano, kar srce ne čuti. Kar veš je le odblesk luči ob Luči. Kar daš je kar dobiš. Iz pekla? Raja?
Poklek pred ničem te pomanjša. Maya uči, a ni posluha kjer so gluhi. In to ni zlo. Zlo dušo je, ki čuti, pustiti, da tišina jo razkraja.
Tišina ni tišina. V hrupu dneva, zazdi se včasih, da je preglašena. Da vse je polno, da praznina zeva,
med tem kar je storjeno, kar je treba. Stotnije duš drse, polze prek sveta, kolo življenja melje. Luč odseva. [Wheel of Life]
Obzorje je črta in sonce na črti se dviga, se vzpenja, nosilec luči. Iz hiš hodijo živi in hodijo mrtvi. Kdo kaj je in kdaj kdo bo kaj? A veš ti?
Nevednost je vednost, je znosnost življenja. Mu daje lepoto in krhkost moči. Trenutek je ta, ki sedanjost spreminja in mine v trenutku. In je. In ga ni.
Iz zvezd si in zvezde so daleč, so sonca in zdijo se majhne. So majhne? Si ti? V sebi žarijo brez kraja in konca, ko ena ugasne, jih sto zažari.
Tako se rodijo vesolja v vesolju, se novo vesolje, kot otrok rodi. Minijo eoni in leta v otroku rodijo otroka. Vesolje živi.
In včasih zrastejo stvari, tako, kot roža iz prsti. Zvečer greš spat pod zvezd lesket, in zjutraj v prsih najdeš cvet. Tvoj zven besed ga bo pojil. Tok tvojih misli ga bo zvil. Saj cvet rojen iz sanj strasti, rad v senci dneva oveni. Ta cvet bil je. In bo. Le tvoj. Imel dotik je. Strast. In vonj. In včasih, ko zapreš oči, dehti s teboj. In je. In ni. [Dream Theater - Surrounded]
Šele takrat, ko ti zmanjka solz spoznaš, da nimaš pojma kaj je to bolečina. šele takrat, ko izgubiš vse kar imaš, imaš vse, kar je pomembno. Bližina. Šele takrat, ko se prepustiš, ko si list, ki ga nosi divja reka življenja, najdeš pot in na poti ljudi. Med ljudmi spet poti. Vsaka lepa. Vsaka ima svoj pomen, vsaka smisel. Z očmi gledaš, s srcem vidiš. Vsak korak vstran je korak, ki gre bliže. Z ustnami ljubiš, z Dušo slišiš. Priznaj si, da nič ne veš in vedel boš vse. Vse, kar je vredno spoznati, je to, da nič ne umre in da se ne rabiš bati. [Katatonia - Lethean]
Hrast I. Majhna hiška iz želoda. V želodu majhen škrat. V majhnem škratu, majhna duša, v majhni duši, mnogo vrat. Nad drevesom, zvezdna roža, kakor krasen pisan cvet. Vsak dan znova noč obkroža, kakor vrtiljak planet. S kratkimi koraki stopa, vsak večer na krošnjo škrat. In odpira srčna vrata. Potlej leže truden spat. V žepu nosi kamen črn, belo lutko, cvet rdeč. S cvetom ga zabada trn. Z lutko pleše v soju sveč. Hrast II. Včasih gib upogne veje. Včasih se zaziba hrast. Zvezdna roža se le smeje. Lutka nosi bel obraz. Drobna ptica in veriga listov, ki ji boža vrat, nemo žvrgoli med krošnjo, njen pogled je slep in zlat. Kamorkoli se ozira, venomer le trdna noč, trudna je in nima mira, a brez kril ne more proč. Ko na vzhodu plašna zarja, nežno spleza prek nebes, s tihimi koraki škrata, majhen škrat konča svoj ples. Hrast III. Nemo zloži svoje sanje. Lutko zloži. Cvet rdeč. Potlej kletev dvigne nanje, s črnim kamnom ris plamteč. List zelen mu dlan zareže, da priteče rdeč rubin. Z njim na dlani ogenj streže in molči od bolečin. Z drugo roko ptico boža, dlan ji krila podari, ki razpro se kakor roža, ki jo vidiš brez oči. Leže ji na zlata krila, skupaj dvigneta se v zrak. Prah krog njiju se pobira. Noč je zvezdni vrtiljak.
Greš? Grem. Grem s teboj. Na kraj sveta, na vrh neba, pod dno morja.
Veš? Vem. Tako kot ti. Da konca ni, da vse živi, da si, ko si.
Smeš? Smem. Roko podaj. Nič ne meji, vse se zgodi, kar je, še ni.
Znaš? Znam. V meni je. Ne vem kako, ne vem od kod, ko veš ni zmot.
Daš? Dam. Nič moje ni. Ta dih ni moj, utrip je tvoj, korak s teboj.
Grem s teboj. Na kraj sveta. Utrip je tvoj. Ko veš ni zmot. Tako kot ti. V meni je. Roko podaj. Kar je, še ni. Vse se zgodi. In vse živi. [Shania Twain - When You Kiss Me]
Prazen list papirja. Na njem odsev daljnih neviht. Kako tanka je včasih površina, ki nas deli od naših dvojic. Počasi tone za obzorje. Je sonce to, ali občutek da si bil živ? Kdaj voda ni voda, je morje? Kako lahko ribo utopiš? Nad glavo se sklanja nevihta, je jezna kot tisoč pesti, ki bobnijo s kamnitimi prsti, in lomijo krhke kosti. Ob boku odbleski zobovja, in tiho renčanje volkov. V ogledalu odseva podoba samotna. Le kam je šel volk? Od nekod rezilo izvleče, na njem odblesk daljnih sonc. Je pero to morda? Ali meč je? Je vse kar ne bo. Počasi se ljubijo kaplje, in morje je zdaj ocean. Odsev daljnih neviht se približa, v tišini je list nem in sam. [Katatonia - My Twin]
Mar roža se vpraša: "Sem roža? Dišim?" In roka, ki trga to rožo, trenutek zastane v gibu in roža gre z njim, in vse kar ostane je Vse. In občutek, da nič ni minilo, da vse še mineva, da vse je bilo, da obstal bo ta svet četudi brez nas, mi smo le sled odseva, telo je iz praha in duša iz zvezd. [Paradise Lost - True Belief]
Nad levo ramo vzhaja žogasta luč in v luči, drobno zrnce mraka, širi žile teme, reže kose sveta, na vse štiri kose. In čaka. V potokih iz senc in sivine, odseva skrita oblika sveta. Zloščenost odseva privide, noč je plašč, ki drgeta. In ko približaš votel pogled, ko monokel ves moten odseva, da pogledaš tako zviška, od blizu stvari se dozdeva, da so šivi le šibka veznina, relief na otip je mesen, da ozadje drsi, se premika, da je jezik otekel in nem. Površina zrcali vse gube, na plašču noči gib vzplapola, tolsto snopje svetlobe je rubež sanj, kremplji mraka drsijo iz sna. [Katatonia - Ambitions]
Prsti drsijo prek kože papirja. Mehkoba oblike skrivnostno vznemirja. Kot da so vklesane besede opojne v večnost. Ležijo, smehljajo se, voljne, da ljubiš se z njimi. Telo daš jim, dušo. Natočiš si kupo iz verzov, da sušo, ki grlo razpara kot noži puščave za hip potešiš. Le za hip. Kakor sanje. Pogled skozi okno. Pod luno žarijo, na tisoče dviga se lučk, ki hitijo na krilih želja, na vetrovih večera se dvigajo. Plešejo. Čista tišina. Lampijončke papirne veter nosi, dviguje, morje raste in pada. Na valovih pa lučke kot lotos razpirajo svoja telesa. Dovolj je objem. In v objemu nebesa. [Angels & Airwaves - Everything's Magic]
Med nami so. Med nami so oceani. Med nami so oceani besed. Nad nami nebo. Nad nami nebo in v daljavi Nad nami nebo in v daljavi cel svet. Na nebu aurora. Na nebu aurora in barve. Na nebu aurora in barve in sij. Pod nebom tišina. Pod nebom tišina in sanje. Pod nebom tišina in sanje in mir. Pred jutrom gre mrak. Pred jutrom gre mrak, se umika. Pred jutrom gre mrak, se umika, izginja. Na dlani metulj. Na dlani metulj se prebuja. Na dlani metulj se prebuja, razpira. Na koži toplina. Na koži toplina dotika. Na koži toplina dotika. Brez rok. Pod kožo bližina. Pod kožo bližina umika. Pod kožo bližina umika. In jok. Med nami so oceani besed. Na nebu aurora in sij. Nad nami nebo in cel svet. Pod nebom tišina in mir. Pred jutrom gre mrak in izginja. Na koži toplina dotika. Na dlani metulj se razpira. Pod kožo bližina umika. [Armin van Buuren ft. Sharon den Adel - In and Out of Love (Official Music Video)]
Želim si sanjati medvedka iz pliša, ki se prenajeda medice in tačke kosmate steguje prek jase, kjer hiša iz brun ob potočku namaka oblačke v odsev svoj in poleg odseva ležijo nečimrni, strti kristalčki zrcala. V odsevu sled vile, za vilo stojijo princeske. A le katera je prava? Želim si sanjati cvetlico odseva, kako se vzpenja in pleza in vije. Prek lica zre rože brezčasna lepota, vrtinec dišav je kot plašč domišljije. Nad glavo je mreža iz listja in žarkov ujetih v mrežo, med prsti drsijo, odbleski poletja in vesla iz parkov, iz čolnov na vodi, prek kapljic brzijo dlani in telesa, votla ozka plovila. Dežniček bel brani polt belo, belina krinoline, klobučka, pod steznikom svila, še zamah in že izgine čolnič. Spet tišina. Želim si sanjati orjaške pečine in škrata iz samih stoletij in praha, kako se spreminja v stebrič iz soline in voda kako ta stebrič, tega škrata, objema in liže in spet se umika, pečina ostaja kot čas izven časa, naenkrat stebrič ni stebrič več, oblika, od blizu in daleč ima oči škrata. In pride tišina in plišast medvedek, premočen, na hrbtu leži, zre v sanje. Cvetlica odseva kot škrat iz stoletij šumi in se ziba. Nagiba se nadenj. [Del Amitri - Always the last to know]
Objemajo me mehke lovke melanholije. Sestavljen iz sanj iz besed in iz žil. Kako lahko postaneš majhen nekdo, ki se skrije? Da ga nikdar več ne vidiš? Ni bil? Dvigam dlani in porivam težka vrata strasti. Tečaji ječijo. Tla so iz brazd. Veter iz svile. Vihar se dviga in pada. Zvezde so sli. Nosijo lastno preteklost na krhkih osteh bližine. Na levi in desni se kopičijo trupla. Brez dotika jekla jih je pokončal in upepelil. Sestavljen iz vzmeti in kazalcev in upa, da bo obstal nekoč. A je lažniv. Prekrasno je upepeliti lastno minljivost. Omamno je izginiti in vedeti, da ni noči. Vihar se dviga in pada. Ranljivost, poganja kazalce, navija vzmeti. [P!nk - Just Like A Pill]
Svet je lep. Če se smejiš. Dan je poln. Če ga živiš. En nasmeh. In dva dobiš. Vse seštevajo oči. Čas je to, kar se ti zdi, da imaš do večnosti. Motiš ti se, jaz, vsi. Čas veriga je iz dni. Vleče se okrog sveta. Veže vse in vsakega. Kakor cvet okrog srca, zvije šopek upanja. Svet je lep. In ni noči. Ko tema je za zvezdami. Kaj sije? Sijejo oči. In luč v očeh je luč Luči.
Kakor majhni, tenki prsti, iz ognjice in iz dima. Vonj po črni, suhi smrti, med postavami svečnina. Sije, liže in objema, roke zlate in srebrne. Ris telesa skriva tema. Luč iz same teme črne. Snop iz mraka, iz temine, kleše še temnejšo temo. Lik se sklanja iz oblike, in polzi neslišno, nemo, preko svetlih lis, gre vanje, pluje med stolpiče sive. Nož luči mu reže rane, v prsih kot da nekaj bije. Med postavami postava, senca svojo senco išče. Mu prek lic polzi, ko tava, piš vetroven. Kot da kliče vonj po črni, suhi smrti. Vse okrog molče stojijo. Angeli ali hudiči? So bili? So še? Se zdijo? Nad oltarjem mehko petje dviga, nosi, povzdiguje. Jutro sipa svoje cvetje, kot galeja mehko pluje preko sence, ki izginja, lega mehka dlan, ki nože mraka izdira. Svet spreminja v ocean dehteče rože.
Neslišno leže polovica, nad svojo polovico sanj. In čas je le snežinka skrita, med desno in med levo dlan. Je jutro in umita roža, vstaja izpod nočnih solz. Cvetlica je dehteča koža, sestavljena iz tisoč rož. Leti metulj je pisan, pisan. Njegov je mavričen poljub, iz barv izpranih in narisan. Ostanek je le vonj obljub.
Iznad vihre Ragnaroka, iznad vseh luči sveta, vije pot se snežno bela, gaz neslišno šepeta. Sneg je le še tisoč igel, sled oblakov riše led, severnik opaše nože in obriše z njimi svet. Tih korak se hitro vzpenja, ne ozira se nazaj, dah je topel, poln življenja, v daljavi jadra zmaj. Sneg požirajo plameni, zrak prežema vonj cvetlic, goleme - stoletja nemi, tokrat ziba pesem ptic. Tam razpre se skala trdna, tam tolmun vzvalovi, tisto vila je? Je srna? Vidiš lahko le oči. Iznad vihre Ragnaroka, tam nekje je čas, ki zna, iz dežele solz in joka, posaditi rože sna.
Prvič rišem. Rišeš? Rišem. Platno jadro je, je belo. Vzameš vse, potem izbrišeš to, kar bi srce hotelo. Prvič barvam. Barvaš? Barve. Vzamem vse odtenke sive, vse nijanse do črnine, obstrmim, glej barve žive. Prvič vežem. Vežeš? Sliko, ki se ne prilega, sega izza roba, kot okvirja, je poletje polno snega. To ni prav, tako ne zmoreš nikdar najti črte prave. Nikdar ne narišeš rože, sredi rožne katedrale. Ja in kaj? Jaz prvič rišem. Prvič barvam svet oblike. Prvič vem, da sliko pišem, in pod sliko nove slike.
Srečal sem starca, v njegovih očeh, je ležalo vesolje. V vesolju planet. Srečal sem mladca, v njegovih dlaneh, je roža vzcvetela. In šel sem naprej. Srečal sem volka, s tisoč zobmi, v njem gon živali in divje oči. Začutil zobe sem njegove in dah, na grlu počival le njegov je strah. Srečal sem morje, ali ocean? Brežina na levi, kot desna je stran. Mar res je enaka? Enaka se zdi, odseva oblake in zvezdne noči. Srečal sem bitje iz morskih globin, kako se vzdiga in valovi. Na levi in desni so stali ljudje, nihče nič ni videl, nihče nič ne ve. Srečal sem veter, njegov je dotik, bil barve pastelne, imel je vonj slik. Iz rdeče in črne in bele je bil, za hip je sinjino morja prekril. Srečal sem sebe, kako sebe zrem, in spet sem se čudil v tišini in nem, kako se oziram in iščem in ni, in vendar sem našel. V meni živi. [Before the Dawn - My Room]
Čutiš Sonce? Čutim Sonce, čutim žarke prve zarje, prve pesmi, prve rože čutim vonj tako kot zadnje. Čutiš Veter? Čutim Veter dvigam se kot zmaj iz sna, tja nad rob sveta med zvezde, zrem sled terminatorja. Čutiš vodo? Čutim vodo, kapljice in iz kapljic krog, ki obkroža v njem podobo, poleg sanja samorog. Čutiš Prst? Da, čutim Zemljo, prav tako kot ti sem živ, in tako kot ti bom vanjo, vrnil se nekoč. In Bil. Čutiš srce? Čutim srce, kakor val, njegov utrip, vsak dan znova se vzdiguje, in izginja znova v nič. Čutiš Sonce. Veter čutiš. Čutiš Vodo in Zemljo. Takrat, ko Srce začutiš boš začutil tudi Njo.
In tam stoji. In tam molči. Srce je rjasta vrtavka. Oči so luknje brez oči. Stopala grize kisla trava.
In roka. Roka? V gibu sega. Sega k roki prek noči. Kot stroj v mehaničnem nagibu. Na licih solza rjavi. So lica to? In to je solza? Prisegel bi, da le oblika objema prostor. Znotraj prostora, le silhueta. Tiha. Zvita. [Just Six Spaces - Try]
Ob robu sveta je svet fantazije, sedeč na prestolu iz čiste luči. Z desnico pričara, z levico jih skrije, svetove in sanje. Stvari in ljudi. Je kralj, ki premika nemoč vseh vojska. Je bog brez imena, je večen in večnost, ki reže vratove in lomi srca. Zaceli vse rane. Ali pa morda...? Minljiv je kot jaz. Kot ti je minljiv. Je svet fantazije. Je Svet. In je živ. Prinašaš mu rože, kadila in vence, daruješ besede mu, prvorojence. Z njim vred poklekaš pred morje tišine, prek lica drse sence dnevov, noči. Dovoliš, da te umivajo solze bližine in nosijo čustva na krilih strasti? Dovoliš, da je danes le danes in danes in jutri je le beseda iz sanj? Šele takrat si nekdo, ko padeš in vstaneš. In ljubiš takrat, ko ne vprašaš zakaj. Ob robu sveta je svet fantazije. Ob robu ostane na koncu le prah. Luč je najlepša, ko se z lučjo zlije v eno in v enem, nikdar ni te strah. [Nightwish Nemo (Official Music Video HD)]
Bela mačka, v črni luknji. Spodaj majhna siva miš. Mački pa želodček kruli. Bo ujela, kar želi? Majhni kremplji, miške majhne, plezajo prek strmih sten. Brčice drhtijo plašne, v srcu plamen je ognjen. Mačka piha, bliska, sije, kremplji so kot tisoč prask, režejo prek miške sive, ni poti naprej. Le čas. Rov ni kletka, iz železa, rov je to, kar si želiš. Miška se obrne, spleza, rov se zruši. In zbeži. Tačke so kot veter lahke, sonček je kakor poljub, Miška teče, teče iz jame, tu ni zmage. Ni izgub. [Nightwish - Bye Bye Beautiful (HD)]
