Manifest

Sledi, ki jih puščamo za sabo so naši otroci.

Odsev naših vrlin in napak so naši prijatelji.

Korenine naše biti so naši starši.

Občutek miru, zaupanja in fizične potešenosti je naš partner.

Zavedanje naše telesne minljivosti je vir spoštovanja in dobrote do vseh in vsega.

Dovolimo sledem, da varno sledijo našim dokler so majhne, jim nakažemo pravične in spoštljive poti dokler nam hočejo slediti in se jim umaknimo, ko bo njihova sled prehitela našo.

Negujmo korenine iz katerih je zrastlo naše drevo in so sedaj stare in izčrpane vendar brez njih ne bi bilo niti nas.

Poskusimo najti mir najprej v sebi, zaupajmo svojim odločitvam ko so enkrat sprejete vendar jih ne malikujmo in klešimo v kamen, kar ljubiš s srcem boš s telesom ljubil še toliko bolj.

Ne dovoli prepričanju o lastni telesni minljivosti vsaditi strah do življenja, ki oklene telo in dušo v kremplje materialne nepotešenosti in razvname ego samopoveličevanja.

Bodi odprt do sprememb in do bolečine drugih in zaprt do neumnosti in nespoštovanja.

Ljubi.

@FaceBook

Mar roža se vpraša: "Sem roža? Dišim?"

In roka, ki trga to rožo, trenutek

zastane v gibu in roža gre z njim,

in vse kar ostane je Vse. In občutek,

da nič ni minilo, da vse še mineva,

da vse je bilo, da obstal bo ta svet

četudi brez nas, mi smo le sled odseva,

telo je iz praha in duša iz zvezd.

Razpotje (The Road Not Taken by Robert Frost, 1916)

Stezici dve skoz gozd rumen,
korak ne more po obeh,
popotnik sem in to le en,
le eno v tišini zrem,
v daljavo vije se po tleh.

Po drugi grem bolj zala je,
če boljša je, tega ne vem.
Je bolj zelena, bolj se pne,
čeprav korak ki skoznjo gre,
v obeh pustil bi isto sled.

V tem jutru mirnem ju motrim,
korak ni listja pomendral.
Za drugič prvo obdržim
in v isti sapi...a želim?
A bi se kdaj vrniti znal?

V spominu vidim tiste dni,
samotna pot, ki vanjo zrem:
Nekoč sta v gozdu dve poti
ločili se - in jaz na nji.
In vsa razlika je v tem.


(Prevod: Damir O.)

https://www.poetryfoundation.org/poems/44272/the-road-not-taken

Rokavica (Iz Noči)

Noč je luna v očeh,
dviga se nad hiše,
kot boginja preko streh,
golih prsi - išče,
vroč poljub z zadahom zvezd,
jezik iz oblaka,
da ji razmrši lase,
ko na jutro čaka.

Lesk oddaljenih neviht,
ji odkriva boke,
grom je bronast zvon - drhti,
ko zdrsijo roke,
v rokavici iz noči,
nežno prek obraza, 
slečeš zadnjo kožo si
in zaspiš - brez straha.

[Skyllas - Heartbeats]

Včasih (Ko Dežuje)

I.

Plava ribje mesto,
skozi Rimsko cesto,
pod oboki mraka,
kakor smrt, ki čaka.

Veličastna tuna,
večja kakor luna,
vodi ribjo vrsto,
pod gladino - prstjo.

Kot duhovi grejo,
ribe tja čez mejo,
kjer od dne ločuje,
noč se, ko žaluje.

Vse oči so sive.
Iste so. So žive?
Usta so odprta
nastežaj, kot krsta.

So zobje žebljički?
Da ni zob? Hudički?
Kaj potlej razmelje,
v duši vse veselje?!?

II.

Plava ribja truma,
žoga zanjo - luna,
spet je vsa igriva,
nič več starka siva.

Zvezde kakor kitke,
jo krasijo vitke,
riblji kralj vstane,
črto ji pokaže.

Kjer, če šla bo preko,
padla bo v mleko
zvezd in bo postala,
utopljenka zala.

Trebuh ji nabrekne,
luni, ko poklekne,
potlej - žoga stasna,
poje - a brez glasa.

Dviga se in pada,
polna zdaj, zdaj prazna,
kdaj pod njo priplava,
truma rib sanjava.

III.

Nosi jih in ziba,
riba ribo riba,
so plavuti ozke,
le oči so motne.

Nič ne vidi prva,
druga je že mrtva?
Ocean se ziba,
pod prstjo iz hriba.

Gor pa roža raste,
in nad njo oblake,
kdaj pa kdaj premakne,
riba, ko izdahne.

Potlej vsi, ki vejo,
iščejo, gor zrejo,
nekam kjer morda je,
vsa ljubezen - raje.

Včasih ko dežuje,
včasih pripotuje,
majhna kaplja sreče,
solz in teče, teče...

[The Red Jumpsuit Apparatus - Pen & Paper]

Malo Dlje

Vprašali so ga: "O čem razmišljaš?"
Pokazal je na morje. In potem na srce.
Stal je tam kot kamnita hiša.
Sam. In pri miru. In malo dlje.

"In kaj," so ga vprašali, "ljubiš?"
Sklonil je glavo, z nasmeškom. Kot kip.
Potlej je z gibom, ki ga samo zaslutiš,
narisal perut, ki skoz' noč leti.

"Počemu je življenje? In sanje?"
Njihova zvedavost ni poznala meja.
Zastrmel se je skozi in vanje.
In je iskal. Iskal prav do dna.

Mogoče ni znal odgovoriti?
Mogoče so hoteli od njega preveč?
Vedel je le, da nima smisla biti
sam. In pri miru. In malo dlje.

[Live (at the Paradiso) - The Dolphins Cry]

In Pride Dan

In pride dan, dan ko Živiš,
so 'krog vsi tvoji dnevi,
kakor otroci ob pravljici,
odprtih ust sedeli.

Prav vsak je tvoj - ima ime,
nihče se več ne drenja.
Minute - kuštravi lasje,
oči iz hrepenenja.

Pogledaš levo, desno - v dalj,
se za roke držijo.
Otroci dni, iskalci sanj,
so ti, so tu, živijo.

Sedijo - tvoj obraz na njih,
se tisočkrat odseva.
Objameš vse in jih spustiš,
s poljubom sredi čela.

[Zaživim - Nuška Drašček Rojko (Ledeno Kraljestvo, Motion Picture Soundtrack, 320 kbps)]

Cvetlice So

Cvetlice so odsev miline,
na njih se čas kot dež iskri.
So kakor verz sredi tišine
in kot pogled poln nežnosti.

Ob njih korak in dih zastane,
obstane čas, obstane svet,
lepote duše nič ne vzame,
telo je le prekrasen cvet.

Cvetlice so zato, da siješ
lepoto, ki odseva v njih.
Ko si ob njih takrat odkriješ,
da najbolj ljubiš ko živiš.

[A Lion Named Roar - Cowgirl In The Sand - Huddle Session (Neil Young Cover)]

Barka Sanj

Sedim na obali - z jutrom pod perutjo noči.
S palcem ugašam drobtinice zvezdne.
Pred mano - za mano - morje nežno šumi,
iz luči eno, drugo iz teme.

Duhovi iz peska in solz delijo prašne poljube,
med njimi ležim - okostnjak iz mesa.
Čas je samo drugo ime za gube,
valovi zravnajo odraz. Spet sem mlad.

Vsa ljubezen tega sveta mi leži pod nogami,
kakor zrnca peska med prsti polzi.
Bolj ko jo grabiš, bolj sam si,
ljubezen je val, ki ne zna nehati.

Sedim na obali, dolžina sence me meri.
Vsak dan sem krajši. Vsak dan me je manj.  
Horizont je razpenjen - na čeri,
med duhovi tonem - na barki sanj.

[Clouseau - Close Encounters]

Tukaj Bodi

Tukaj bodi, bodi z mano,
naj ne bega ti pogled,
bodi zvezdica ki zanjo,
krožim kakor živ planet.

Vse na svetu čas obliva,
kakor slap iz večnosti,
le ljubezen izven biva,
kot dokaz, da Bog živi.

Vsakič znova, ko rodiš se,
si rojen da boljši svet,
zapustiš in ne da mineš,
kakor uveneli cvet.

Vsi strahovi, bolečine,
vse te maske, kar boli,
so slepilo le, ki 'zgine,
ko ne gledaš več z očmi.

Najdi srečo med solzami,
najdi žarek med temo,
nismo sami, če smo sami,
sami smo kot hočemo.

Ni poti in kdo potuje?
Cilj je vse, kar si sedaj.
Vse kar boš sedanjost skuje,
le to je - en dan je manj.

[In This Moment - You Always Believed]

Koža (Sanj)

Za šipami sneg iz ljudi,
le zvezde neonskih luči,
prekrivajo kosti iz cest,
napeto kožo sanj prek mest.

In gledam te, kako zaspiš,
čez rob telesa v mrak zdrsiš.
Prek bokov ti bom zaigral,
z dotikom kakor na piščal.

Telo je zguban živ papir,
porisan z žilo melodij.
Pod kožo plašne jate not,
s poljubi vzletajo čez rob.

Razpoke jutra vklinijo,
se med obzorje in nebo.
Pod kožo sanj pa svet živi,
življenje teh prekratkih dni.

[Ingram Hill - Will I Ever Make It Home]

Jaz Sem, Jaz Sem

Jaz sem. Jaz sem norost, ki zre
v obraz ti in se smeje.
In ko zblazniš, sem upanje.
In vrv na koncu veje.

Jaz sem. Jaz sem glasnik noči,
iz groze in iz mraka.
Ko ležeš spat, sem zver ki ždi,
na grlu ti. In čaka.

Jaz sem. Jaz sem krvav pogled,
ko v bolečini hiraš.
Demón sem, ki drži srce
med kremplji, ko umiraš.

Jaz sem. Jaz sem nesmisel živ.
V Boga bi znal verjeti,
če bi talar otroštvo vzel,
ti v neki temni kleti? 

Jaz sem. Jaz sem vse, kar ni prav,
zato da prav razkriješ,
boš sredi teme luč prižgal.
Ko ljubiš, me ubiješ.

Jaz sem. Jaz sem vir bolečin
in skrivam se tu, v tebi.
Le ljubi me, da onemim.
In  me nato zagrebi.

[Korn - Hold On]

Ne Stoj Nad Grobom Kjer Ležim - Mary Elizabeth Frye (1932)

Ne stoj nad grobom kjer ležim, 
ker ni me tam in ker ne spim.
Sem veter s tisočih strani, 
sem lesk draguljev, ko sneži.
Sem sonce v žitu iz zlata,
ko dež jesenski šepeta.
In ko zbudi te jutra dah,
sem ptic ščebet, ki polni zrak,
ko krožijo v tišini v vis.
Sem zvezda, ki zate gori.
Ne stoj nad grobom kjer ležim.
Ne joči. Ni me tu. Živim.

(prevod: Damir O.)
http://en.wikipedia.org/wiki/Do_Not_Stand_at_My_Grave_and_Weep

Snežak

Pod bregom bel snežak,
s telesom iz snega.
Nad njim šumi pomlad.
Je daleč. Ni ga strah.

Oko je črn kristal.
Odseva jate zvezd,
ki v noči prek neba,
letijo čez ta svet.

Kot ptice iz luči,
žgolijo nad zemljo.
Ko pod lobanjo spiš,
je takrat buden Bog?

Naenkrat boš sanjal,
ves topel in mehak,
da si snežak postal.
Pomladi te bo strah.

Ko jutro noč splaši,
boš tekel gor na breg,
med zvončki par oči,
kristalnih nemo zre.

Snežaka ni, je bil.
S telesom iz snega.
In zdaj je končno živ.
Pa ti? Nekoč. Morda.

Snežim

Pod mrzlim januarskim soncem,
srce sem našel v škatli iz ledu.
Potresel sem kolikor zmorem,
je nekaj počilo in zdaj sem tu.

V rokah srce držim. Razjeda,
globoko v prsih nekaj, sred razpok, 
kakor grotesken ptič-ujeda,
zabada kljun. Zabada ven in not.

Ukažem soncu naj počaka.
Dežnik iz zvezd nad glavo zavrtim. 
Kakor poljub narahlo iz mraka, 
snežinke so prekrile vse - snežim.

Brezčasen sem in naletavam.
Zvrtinčim v vetru časa svoj obris 
v telo za hip, v telesu tavam, 
in sem, kakor snežinka iz luči.

Snežim, snežim. Snežim brez kraja. 
Snežim ljubezen. Tu snežim in zdaj. 
Snežim prek pekla, preko raja. 
Samo snežim. Zato. Ne več zakaj.

[Savage Garden - To the Moon and Back]

Besede (Kri So)

Besede kri so, ki kaplja,
prek duše iz granita.
Potoček so, ki ne prizna
moči, ki v njem je skrita.

Ta svet je trd, ta čas je trd,
pero drsi in kleše.
Iz koščkov je življenja Smrt
sestavila obesek.

Ovila ga okrog vratu
koščenega je. Pleše.
Tik za vogalom je? Je tu?
Ne veš. Ne vem. Ne ve se.

Obraz je živ, v očeh žari,
O Smrt, kako si živa!
Bolj kot se bližaš, bolj živim,
ker vem, da si minljiva.

Potoček potok je postal,
ljubezen v njem odkrijem.
Kot žejna ranjena žival,
klečim, klečim in pijem.

Forever - Live

Trdobuč

Trdobuč je fant iz mesta,
kjer nihče ni križem rok,
kjer je lukenj polna cesta,
in je trgovina bog.

Tam se sodi po postavi,
prav postaviš se pa je.
Trdobuč pa vedno pravi,
da postava ni vse.

Nasmeji se, luknjo kaže,
in v luknji prazen žep.
Jutri bom bogat in važen,
danes bom pa samo lep.

Potlej na vogalu leže,
s frulico in križem nog,
piska, dušo si odveže,
vseh skrbi kakor otrok. 

Pride zvezda in posluša,
mesec pride in strmi,
Trdobuč pa nič ne skuša
s piskanjem očarati.

Ena nota drugo zveže,
v culico iz melodij,
včasih kakšna roka seže,
in cekin se zaiskri.

Trdobuč smeje pokima,
ko nad njim vznikne svit,
včasih je življenje rima,
če klobuk je poln in sit.

V Tej Kletki (Iz Mesa)

Na vzglavju iz obljub
kot črna vrtnica leži,
en greh, ki kakor strup,
rdečico ustnic počrni.

V tej kletki iz mesa,
v tej goli ječi si ječar
in harlekin, ki ga
norost pretepa z bičem sanj.

V tem zverinjaku dni,
nastavljaš vrat, belino žil,
vampirjem večnosti,
in čakaš Čas, da te bo spil.

Vsak dan, ko te je manj,
tesnejša kletka je, se zdi.
Srce je kelih, vanj,
ljubezen zlivaj, roba ni.

[Evans Blue - Over (piano) (very rare)]

Tako Malo (Je Potrebno)

Tako malo
je potrebno,
da shodiš.
Da postaneš Človek.
Pokončen. Vzvravnan.
Da v mislih
dobroto nosiš.
Da ne znaš pogledati vstran.

Ko boli
in krivica kljuva,
niso solze tiste,
ki premagajo strup.
Sred srca,
nežna roža sočutja.
Topla dlan pomoči,
nosi up.

Tako malo
je potrebno, 
da vzljubiš.
Ves svoj strah,
svojih kratkih dni.
Da si žarek sonca,
ki trudi,
presijati
žalost ljudi.

Pa četudi
ne veš, da zmoreš.
In se ti zdi,
da si mračen oblak.
Tako malo
je potrebno,
da shodiš.
Ko narediš
prvi korak.

S Teboj

S teboj je dan iz rož postlan,
z nameškom me oviješ,
v cvetlico čustev, šopek sanj,
me pod peruti skriješ.

Drsim kot list prek prašnih tal,
moj dom se v vetru skriva.
Življenje je blago iz sanj,
ljubezen je, ki šiva.

In vsaka nit, ki čas drži,
je iz vsakdana stkana.
In vsak vbod, ki zaboli,
še ni življenjska rana.

S teboj s teboj, ne ni me strah,
prihodnost izmuzljiva,
je tu zato, da kroj podaš,
življenju, ki nas šiva.

Zašij srce mi iz blaga,
sred prsi mi, rdeče.
S poljubom ga oživi da,
bo smrt le čas, ki teče.

[Leonard COHEN - "A Thousand Kisses Deep"]

Drsim

Drsim skoz' zrak, skozi vihar,
na krilih iz življenja.
Tako kot ti sem božji dar,
pol smeha, pol trpljenja.

Največji sem, ko sploh me ni,
ko skozme roka sega.
Orodje sem, ki me krivi,
ljubezen v srp iz greha.

Nekje v daljavi, vedno tam,
so dnevi, ki še bodo.
Pa veš da so? Da prideš tja?
Sred' vode iščeš vodo.

In ni lahko in vendar je,
vse zmoreš če se trudiš.
Pod mrtvim mesecem srce,
utripa le, ko ljubiš.

[Eric Carmen - Hungry Eyes]

Povej Mi (Ata)

"Povej mi, ata," me je vprašal,
z očmi iz jantarja.
Je sproti veter stenj ugašal,
"pogrešaš Patrika?"

Igrivo sonce je plesalo,
sred modrega neba.
Obalo solz je obsijalo,
ko rekel je: "Jaz ga."

V daljavi glej kako leskeče,
obzorje iz zlata.
V objem ogrnem košček sreče,
zašepetam: "O, da..."

[Puff Daddy - I'll Be Missing You]

Rad (Se Imam)

Kako preprost je: "Rad se imam."
Iz njega zraste sreča.
Glej sred' srca, vodnjaka sanj,
odseva duše sveča.

Steguješ dlan, je mraz in hlad,
pod luno iz papirja,
spoznaš, da si zaljubljen v strah.
In strah je le izbira.

Objeti mir in najti moč,
pustiti luč naj lije.
V oblakih najti tisto poč,
ki skoznjo sonce sije.

Zašepetati: "Rad se imam."
Čutiti to. Verjeti.
Saj le takrat zares si sam,
ko te je strah živeti.

Napiši Me

Napiši me na bel papir,
povzdigni me iz praha,
ko pod razpelom sred noči,
bom poln, iskal se, straha.

Hvaležen sem za rože črk,
sred duše posajene.
Nič moje ni, to tvoj je vrt,
in jaz sem tvoje seme.

Tako kot ti, sem žejen jaz,
kdo sem in kje je meja?
Ljubezen le, ki teče v nas,
je voda, ki odžeja.

Bom našel vir, vanj potopil
pero bom do peresa.
Ko si z menoj bom črke zvil,
v srp ženskega telesa.

Na bel papir napiši me,
raztrgaj me na kose,
da bom kot glava vrtnice,
osul se sredi rose.

[The Vantage - On My Way]

Daj Vzemi Me

Daj vzemi me, kakor vihar,
izruj mi korenine.
Naj čutim tvoj objem dežja,
kako se z mojim sprime.

Povzdigni me nad čas minljiv,
tornado, tik ob meni.
Ko bom začutil, da sem živ,
me spusti in objemi.

Iz tisoč žarkov spleti dan,  
izžgi me iz papirja.
V tolmun pepel raztresi tam,
sred' zvezdnega okvirja.

Zamrzni me v oklep leden,
in potlej dihaj vame.
S poljubom vročim raztopljen
bom v lužo. Kaj ostane?

Prebodi z mavrico srce,
ubij me sred' utripa.
Izginem vendar vrnem se,
ob prvem dežju iz niča.

Zagrni me kot val valov,
največji val in v njemu,
raztrgaj me! In še napol,
še enkrat, v objemu.

Daj vzemi me kot lek in strup,
izpij do dna me bodi,
moj rabelj in obenem up,
da svet ljubezen vodi.
  

Noč

I.
Noč iz samih živih zvezd,
nad grobovi iz teles.
'krog sveta stopnice v klet,
vodijo na drugi svet.

In nad njimi rajski vrt.
In na sredi raja smrt,
odrešiteljica ždi.
Reže popkovino dni.

Mimo pride mož droban,
gubasto nastavi dlan.
Pred votlino iz oči,
kakor pesek čas drsi.

Mirno čaka sred' miru,
sred' tišine, zdaj in tu.
Dolga črta kratkih dni,
mu vijuga sred' dlani.

II.
Noč iz samih živih zvezd,
iznad mrzlih, sivih streh.
In pod njimi jate src,
žanje oster čas, kot srp.

Po stopnicah mož gre dol,
vsak korak je manj njegov.
Bi obrnil se nazaj,
če bi vedel kam? Zakaj?

Rastejo iz bivših dni,
sence z mračnimi očmi.
Vsaka skriva svoj obraz,
ko izginja skozi čas.

Več stopnic ni, ni moža,
nič več ni, da bi se bal.
Je ostal le prazen vrt
in pod listi luža črk.

Tvoj (Cvet)

Ko bom nekoč zaprl oči,
med rože pokopan,
en cvet postal bom, ki želi
spet najti tvojo dlan.

Postal bom kaplja, ki zdrsi
prek ustnic ti, ko daš
poljub odsoten vrtnici.
Morda me prepoznaš?

Morda zatakneš si v lase,
za hip me in bom tvoj,
kakor rdeč poljub, žarel.
Čeprav samo nocoj.

Oko Neba

Daj vzemi dva oblaka iz nič,
jim ustnice dodaj, oči.
Prepričaj lastovičji rep,
da jim nariše bel nasmeh.

Zavij vihar jim 'krog ušes,
naj pramen las bo kakor dež,
zastrl sonce, ki kleči,
nad robom morja v mavrici.

Okrog zavese iz dežja,
sladkorčke zvezd nastavi da,
ko sežeš z roko v prah noči,
naj dlan kakor dragulj žari.

Okrog dlani ovij komet,
zapestnica njegov je rep.
Za hip se zdi da lunin srp,
kot prstan bel spolzi na prst.

Ogrni plašč iz sivih ptic,
nad hrast skrivenčenih kosti.
Naj trudnega od dolgih let,
zaziba v sen ptičji ščebet.

Pod korenine čas nalij,
med liste vonj poletja skrij.
Med gube debla skrije se,
z nožičem vrezano srce.

Oblak nad njim, oko neba,
zdrsi kot solza prek sveta.
Pod njim pa listje iz ljudi,
raznese veter večnosti.

[Better Than Ezra - Absolutely Still]

Spomin

Spomin kot kapljica zdrsi
prek čela, misli trejo.
Je čas neurja izvotlil,
oči pod njim, ki zrejo.

V očeh iz peska in morja,
oddaljeni svetovi,
kot val drsijo sem in tja,
šumijo nad grobovi.

In je morda med listjem not,
kdaj čas, kdaj svet tišine?
V odprtih ustih sivi prod,
iz kamenčkov in gline.

Med prsti žive bilke trav,
jesenski veter boža.
Je v dlani le spomin ostal,
na dlan, kjer raste roža.

Prek jase mesečine led,
kot hladen val obliva,
iz treh cvetov sestavljen cvet,
sred srca, ki počiva.

V šumenju listov skrit je dih,
utripa val in bije,
kresnice lučka sred oči,
kakor življenje sije.

Sonet (2)

Razloga ni, da čas bi prizanašal,
v minevanju lepote prepoznaš
lepoto, ki še včeraj jo razglašal,
cel svet za lepo je, ugrabi čas.
Je cvet, ki včeraj si ubral ga večen?
Ko si ga dal naprej, si sebe dal?
Takrat si, ko cvetiš ljubezen srečen,
cvet oveni, njegov vonj bo ostal.
Sam sebi prepuščen v nemar ovene,
če ne zalivaš in neguješ ga vsak vrt,
naloga tvoja je, da razodeneš,
cvetove v njem, da cvet si in ne trn.
  Če že boli, boli zato, da ostane
  spomin na trn, ko čas zaceli rane.

[A Lion Named Roar - This Won't Last For Long - Huddle Session]

Nekoč

Nekoč zaprl boš oči,
boš našel v gozdu majhen rog.
Dotaknil se boš čela z njim,
v lobanjo zdrsnil bo, v telo.

Bo mimo tekel potok tih,
oko izjokal boš, obe.
Potem boš slep obe umil
v potoku in boš šel naprej.

Bo s hrasta listje nasnežil
vetroven piš, kot vrtiljak,
bo kožo slekel ti ovil
telo zelen bo listnat plašč.

Boš našel prodnik zlizan, bel,
kot kamen trd, iz dna morja.
Odprl usta boš zdrsel,
neslišno bo, vse do srca.

Tišina blažena, utrip
zamenjal bo le listja šum.
Pod veko plavajo oči,
v očeh pod luno plava duh.

Nagnil se boš na srčno stran,
neviden splaval pod nebo,
minilo leto bo in dan,
bo našel nekdo majhen rog.

Bo kamen našel, našel list,
v odsevu kapljic par oči.
Bo v žep dal rog in kamen skril
na dno morja. In spet boš živ.

Stojim (Kjer Moram Stati)

Odpelji me na rob morja,
za mano križ prebada,
jezero zvezdnega neba, 
kjer Severnica vlada.

Položi dlan na kamen mi,
naj čutim mraz do srži.
Potem me vzemi med dlani,
za vse, ki so umrli.

Pokaži mi, kdo sem, kdo si?
Tišina. Veter diha.
Pod mano, daleč, val molči,
jezero zvezd zaniha.

Zaprem oči, odprem srce,
stojim, kjer moram stati.
Nad križem Severnica gre,
za Soncem, nad oblaki.