V listu tvojega objema,
so spete žile, v žilah živa kri.
Srce, zakaj, ne ve, le dela.
Utripa z listom, utripa kot z očmi.
Med trne skrita bolečina zbada.
Kot da navadiš se, se zdi, na vsako bol.
Pa vendar nič manj krvavi ne rana.
Le malo manj boli, ovita v list nocoj.
Tišina je takrat, ko šelesti
en list. In roža je uho.
Posluša se, ko raste iz prsti,
ob roži list. V objemu. Z njo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar