En cvet zate, en cvet, ki raste,
med trnjem, da ne vidiš ga.
Kako iz nič poganja zate,
očem neviden, sred sveta.
Nasmeh zate, en tak prijazen,
v tišini kakor jadro pne,
se preko časa, ki vse vzame,
ko pluješ v srce mavrice.
Objem zate, en tak, za hipec,
in v njemu vse, kar si želiš.
Ko včasih k sebi sanje stisneš,
postaneš roža iz prsti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar