Trdobuč

Trdobuč je fant iz mesta,
kjer nihče ni križem rok,
kjer je lukenj polna cesta,
in je trgovina bog.

Tam se sodi po postavi,
prav postaviš se pa je.
Trdobuč pa vedno pravi,
da postava ni vse.

Nasmeji se, luknjo kaže,
in v luknji prazen žep.
Jutri bom bogat in važen,
danes bom pa samo lep.

Potlej na vogalu leže,
s frulico in križem nog,
piska, dušo si odveže,
vseh skrbi kakor otrok. 

Pride zvezda in posluša,
mesec pride in strmi,
Trdobuč pa nič ne skuša
s piskanjem očarati.

Ena nota drugo zveže,
v culico iz melodij,
včasih kakšna roka seže,
in cekin se zaiskri.

Trdobuč smeje pokima,
ko nad njim vznikne svit,
včasih je življenje rima,
če klobuk je poln in sit.