sobota, 31. avgust 2013

Spomin

Spomin kot kapljica zdrsi
prek čela, misli trejo.
Je čas neurja izvotlil,
oči pod njim, ki zrejo.

V očeh iz peska in morja,
oddaljeni svetovi,
kot val drsijo sem in tja,
šumijo nad grobovi.

In je morda med listjem not,
kdaj čas, kdaj svet tišine?
V odprtih ustih sivi prod,
iz kamenčkov in gline.

Med prsti žive bilke trav,
jesenski veter boža.
Je v dlani le spomin ostal,
na dlan, kjer raste roža.

Prek jase mesečine led,
kot hladen val obliva,
iz treh cvetov sestavljen cvet,
sred srca, ki počiva.

V šumenju listov skrit je dih,
utripa val in bije,
kresnice lučka sred oči,
kakor življenje sije.

nedelja, 18. avgust 2013

Sonet (2)

Razloga ni, da čas bi prizanašal,
v minevanju lepote prepoznaš
lepoto, ki še včeraj jo razglašal,
cel svet za lepo je, ugrabi čas.
Je cvet, ki včeraj si ubral ga večen?
Ko si ga dal naprej, si sebe dal?
Takrat si, ko cvetiš ljubezen srečen,
cvet oveni, njegov vonj bo ostal.
Sam sebi prepuščen v nemar ovene,
če ne zalivaš in neguješ ga vsak vrt,
naloga tvoja je, da razodeneš,
cvetove v njem, da cvet si in ne trn.
  Če že boli, boli zato, da ostane
  spomin na trn, ko čas zaceli rane.

[A Lion Named Roar - This Won't Last For Long - Huddle Session]


nedelja, 4. avgust 2013

Nekoč

Nekoč zaprl boš oči,
boš našel v gozdu majhen rog.
Dotaknil se boš čela z njim,
v lobanjo zdrsnil bo, v telo.

Bo mimo tekel potok tih,
oko izjokal boš, obe.
Potem boš slep obe umil
v potoku in boš šel naprej.

Bo s hrasta listje nasnežil
vetroven piš, kot vrtiljak,
bo kožo slekel ti ovil
telo zelen bo listnat plašč.

Boš našel prodnik zlizan, bel,
kot kamen trd, iz dna morja.
Odprl usta boš zdrsel,
neslišno bo, vse do srca.

Tišina blažena, utrip
zamenjal bo le listja šum.
Pod veko plavajo oči,
v očeh pod luno plava duh.

Nagnil se boš na srčno stran,
neviden splaval pod nebo,
minilo leto bo in dan,
bo našel nekdo majhen rog.

Bo kamen našel, našel list,
v odsevu kapljic par oči.
Bo v žep dal rog in kamen skril
na dno morja. In spet boš živ.

sobota, 3. avgust 2013

Stojim (Kjer Moram Stati)

Odpelji me na rob morja,
za mano križ prebada,
jezero zvezdnega neba, 
kjer Severnica vlada.

Položi dlan na kamen mi,
naj čutim mraz do srži.
Potem me vzemi med dlani,
za vse, ki so umrli.

Pokaži mi, kdo sem, kdo si?
Tišina. Veter diha.
Pod mano, daleč, val molči,
jezero zvezd zaniha.

Zaprem oči, odprem srce,
stojim, kjer moram stati.
Nad križem Severnica gre,
za Soncem, nad oblaki.