nedelja, 22. december 2013

V Tej Kletki (Iz Mesa)

Na vzglavju iz obljub
kot črna vrtnica leži,
en greh, ki kakor strup,
rdečico ustnic počrni.

V tej kletki iz mesa,
v tej goli ječi si ječar
in harlekin, ki ga
norost pretepa z bičem sanj.

V tem zverinjaku dni,
nastavljaš vrat, belino žil,
vampirjem večnosti,
in čakaš Čas, da te bo spil.

Vsak dan, ko te je manj,
tesnejša kletka je, se zdi.
Srce je kelih, vanj,
ljubezen zlivaj, roba ni.


[Evans Blue - Over (piano) (very rare)]

torek, 17. december 2013

Tako Malo (Je Potrebno)

Tako malo
je potrebno,
da shodiš.
Da postaneš Človek.
Pokončen. Vzvravnan.
Da v mislih
dobroto nosiš.
Da ne znaš pogledati vstran.

Ko boli
in krivica kljuva,
niso solze tiste,
ki premagajo strup.
Sred srca,
nežna roža sočutja.
Topla dlan pomoči,
nosi up.

Tako malo
je potrebno, 
da vzljubiš.
Ves svoj strah,
svojih kratkih dni.
Da si žarek sonca,
ki trudi,
presijati
žalost ljudi.

Pa četudi
ne veš, da zmoreš.
In se ti zdi,
da si mračen oblak.
Tako malo
je potrebno,
da shodiš.
Ko narediš
prvi korak.

sobota, 14. december 2013

S Teboj

S teboj je dan iz rož postlan,
z nameškom me oviješ,
v cvetlico čustev, šopek sanj,
me pod peruti skriješ.

Drsim kot list prek prašnih tal,
moj dom se v vetru skriva.
Življenje je blago iz sanj,
ljubezen je, ki šiva.

In vsaka nit, ki čas drži,
je iz vsakdana stkana.
In vsak vbod, ki zaboli,
še ni življenjska rana.

S teboj s teboj, ne ni me strah,
prihodnost izmuzljiva,
je tu zato, da kroj podaš,
življenju, ki nas šiva.

Zašij srce mi iz blaga,
sred prsi mi, rdeče.
S poljubom ga oživi da,
bo smrt le čas, ki teče.

[Leonard COHEN - "A Thousand Kisses Deep"]

sreda, 11. december 2013

Drsim

Drsim skoz' zrak, skozi vihar,
na krilih iz življenja.
Tako kot ti sem božji dar,
pol smeha, pol trpljenja.

Največji sem, ko sploh me ni,
ko skozme roka sega.
Orodje sem, ki me krivi,
ljubezen v srp iz greha.

Nekje v daljavi, vedno tam,
so dnevi, ki še bodo.
Pa veš da so? Da prideš tja?
Sred' vode iščeš vodo.

In ni lahko in vendar je,
vse zmoreš če se trudiš.
Pod mrtvim mesecem srce,
utripa le, ko ljubiš.

[Eric Carmen - Hungry Eyes]

nedelja, 8. december 2013

Povej Mi (Ata)

"Povej mi, ata," me je vprašal,
z očmi iz jantarja.
Je sproti veter stenj ugašal,
"pogrešaš Patrika?"

Igrivo sonce je plesalo,
sred modrega neba.
Obalo solz je obsijalo,
ko rekel je: "Jaz ga."

V daljavi glej kako leskeče,
obzorje iz zlata.
V objem ogrnem košček sreče,
zašepetam: "O, da..."

[Puff Daddy - I'll Be Missing You]

sreda, 27. november 2013

Rad (Se Imam)

Kako preprost je: "Rad se imam."
Iz njega zraste sreča.
Glej sred' srca, vodnjaka sanj,
odseva duše sveča.

Steguješ dlan, je mraz in hlad,
pod luno iz papirja,
spoznaš, da si zaljubljen v strah.
In strah je le izbira.

Objeti mir in najti moč,
pustiti luč naj lije.
V oblakih najti tisto poč,
ki skoznjo sonce sije.

Zašepetati: "Rad se imam."
Čutiti to. Verjeti.
Saj le takrat zares si sam,
ko te je strah živeti.

sobota, 16. november 2013

Napiši Me

Napiši me na bel papir,
povzdigni me iz praha,
ko pod razpelom sred noči,
bom poln, iskal se, straha.

Hvaležen sem za rože črk,
sred duše posajene.
Nič moje ni, to tvoj je vrt,
in jaz sem tvoje seme.

Tako kot ti, sem žejen jaz,
kdo sem in kje je meja?
Ljubezen le, ki teče v nas,
je voda, ki odžeja.

Bom našel vir, vanj potopil
pero bom do peresa.
Ko si z menoj bom črke zvil,
v srp ženskega telesa.

Na bel papir napiši me,
raztrgaj me na kose,
da bom kot glava vrtnice,
osul se sredi rose.

[The Vantage - On My Way]

četrtek, 14. november 2013

Daj Vzemi Me

Daj vzemi me, kakor vihar,
izruj mi korenine.
Naj čutim tvoj objem dežja,
kako se z mojim sprime.

Povzdigni me nad čas minljiv,
tornado, tik ob meni.
Ko bom začutil, da sem živ,
me spusti in objemi.

Iz tisoč žarkov spleti dan,  
izžgi me iz papirja.
V tolmun pepel raztresi tam,
sred' zvezdnega okvirja.

Zamrzni me v oklep leden,
in potlej dihaj vame.
S poljubom vročim raztopljen
bom v lužo. Kaj ostane?

Prebodi z mavrico srce,
ubij me sred' utripa.
Izginem vendar vrnem se,
ob prvem dežju iz niča.

Zagrni me kot val valov,
največji val in v njemu,
raztrgaj me! In še napol,
še enkrat, v objemu.

Daj vzemi me kot lek in strup,
izpij do dna me bodi,
moj rabelj in obenem up,
da svet ljubezen vodi.
  

Noč

I.
Noč iz samih živih zvezd,
nad grobovi iz teles.
'krog sveta stopnice v klet,
vodijo na drugi svet.

In nad njimi rajski vrt.
In na sredi raja smrt,
odrešiteljica ždi.
Reže popkovino dni.

Mimo pride mož droban,
gubasto nastavi dlan.
Pred votlino iz oči,
kakor pesek čas drsi.

Mirno čaka sred' miru,
sred' tišine, zdaj in tu.
Dolga črta kratkih dni,
mu vijuga sred' dlani.

II.
Noč iz samih živih zvezd,
iznad mrzlih, sivih streh.
In pod njimi jate src,
žanje oster čas, kot srp.

Po stopnicah mož gre dol,
vsak korak je manj njegov.
Bi obrnil se nazaj,
če bi vedel kam? Zakaj?

Rastejo iz bivših dni,
sence z mračnimi očmi.
Vsaka skriva svoj obraz,
ko izginja skozi čas.

Več stopnic ni, ni moža,
nič več ni, da bi se bal.
Je ostal le prazen vrt
in pod listi luža črk.

sreda, 6. november 2013

Tvoj (Cvet)

Ko bom nekoč zaprl oči,
med rože pokopan,
en cvet postal bom, ki želi
spet najti tvojo dlan.

Postal bom kaplja, ki zdrsi
prek ustnic ti, ko daš
poljub odsoten vrtnici.
Morda me prepoznaš?

Morda zatakneš si v lase,
za hip me in bom tvoj,
kakor rdeč poljub, žarel.
Čeprav samo nocoj.

četrtek, 17. oktober 2013

Oko Neba

Daj vzemi dva oblaka iz nič,
jim ustnice dodaj, oči.
Prepričaj lastovičji rep,
da jim nariše bel nasmeh.

Zavij vihar jim 'krog ušes,
naj pramen las bo kakor dež,
zastrl sonce, ki kleči,
nad robom morja v mavrici.

Okrog zavese iz dežja,
sladkorčke zvezd nastavi da,
ko sežeš z roko v prah noči,
naj dlan kakor dragulj žari.

Okrog dlani ovij komet,
zapestnica njegov je rep.
Za hip se zdi da lunin srp,
kot prstan bel spolzi na prst.

Ogrni plašč iz sivih ptic,
nad hrast skrivenčenih kosti.
Naj trudnega od dolgih let,
zaziba v sen ptičji ščebet.

Pod korenine čas nalij,
med liste vonj poletja skrij.
Med gube debla skrije se,
z nožičem vrezano srce.

Oblak nad njim, oko neba,
zdrsi kot solza prek sveta.
Pod njim pa listje iz ljudi,
raznese veter večnosti.

[Better Than Ezra - Absolutely Still]

sobota, 31. avgust 2013

Spomin

Spomin kot kapljica zdrsi
prek čela, misli trejo.
Je čas neurja izvotlil,
oči pod njim, ki zrejo.

V očeh iz peska in morja,
oddaljeni svetovi,
kot val drsijo sem in tja,
šumijo nad grobovi.

In je morda med listjem not,
kdaj čas, kdaj svet tišine?
V odprtih ustih sivi prod,
iz kamenčkov in gline.

Med prsti žive bilke trav,
jesenski veter boža.
Je v dlani le spomin ostal,
na dlan, kjer raste roža.

Prek jase mesečine led,
kot hladen val obliva,
iz treh cvetov sestavljen cvet,
sred srca, ki počiva.

V šumenju listov skrit je dih,
utripa val in bije,
kresnice lučka sred oči,
kakor življenje sije.

nedelja, 18. avgust 2013

Sonet (2)

Razloga ni, da čas bi prizanašal,
v minevanju lepote prepoznaš
lepoto, ki še včeraj jo razglašal,
cel svet za lepo je, ugrabi čas.
Je cvet, ki včeraj si ubral ga večen?
Ko si ga dal naprej, si sebe dal?
Takrat si, ko cvetiš ljubezen srečen,
cvet oveni, njegov vonj bo ostal.
Sam sebi prepuščen v nemar ovene,
če ne zalivaš in neguješ ga vsak vrt,
naloga tvoja je, da razodeneš,
cvetove v njem, da cvet si in ne trn.
  Če že boli, boli zato, da ostane
  spomin na trn, ko čas zaceli rane.

[A Lion Named Roar - This Won't Last For Long - Huddle Session]


nedelja, 4. avgust 2013

Nekoč

Nekoč zaprl boš oči,
boš našel v gozdu majhen rog.
Dotaknil se boš čela z njim,
v lobanjo zdrsnil bo, v telo.

Bo mimo tekel potok tih,
oko izjokal boš, obe.
Potem boš slep obe umil
v potoku in boš šel naprej.

Bo s hrasta listje nasnežil
vetroven piš, kot vrtiljak,
bo kožo slekel ti ovil
telo zelen bo listnat plašč.

Boš našel prodnik zlizan, bel,
kot kamen trd, iz dna morja.
Odprl usta boš zdrsel,
neslišno bo, vse do srca.

Tišina blažena, utrip
zamenjal bo le listja šum.
Pod veko plavajo oči,
v očeh pod luno plava duh.

Nagnil se boš na srčno stran,
neviden splaval pod nebo,
minilo leto bo in dan,
bo našel nekdo majhen rog.

Bo kamen našel, našel list,
v odsevu kapljic par oči.
Bo v žep dal rog in kamen skril
na dno morja. In spet boš živ.

sobota, 3. avgust 2013

Stojim (Kjer Moram Stati)

Odpelji me na rob morja,
za mano križ prebada,
jezero zvezdnega neba, 
kjer Severnica vlada.

Položi dlan na kamen mi,
naj čutim mraz do srži.
Potem me vzemi med dlani,
za vse, ki so umrli.

Pokaži mi, kdo sem, kdo si?
Tišina. Veter diha.
Pod mano, daleč, val molči,
jezero zvezd zaniha.

Zaprem oči, odprem srce,
stojim, kjer moram stati.
Nad križem Severnica gre,
za Soncem, nad oblaki.

sreda, 31. julij 2013

V

V oddaljenosti prepoznati bližino, 
v bližini slutiti brezno razdalj. 
V dolini ceniti izkušenj strmino, 
v strmini ljubiti gradove sanj. 

V oblakih videti, kar je očem skrito,
v morju skriti solze, postati val.
V šumenju hrasta slišati srce živo,
v pišu vetra dihati, kot žival.

V snežinkah prepoznati lastne stopinje,
v preprogi iz trav najti svoj obris.
V obleki iz listov plesati čez hribe,
v potočku steči prek črne prsti.

V črni noči biti mesec v odsevu,
v kresničkah zvezd biti ples iz luči.
V jutru kot prvi žarek sonca na nebu
v zahvali, najti razloge, da si.

[Dream Theater - This is the Life]


nedelja, 28. julij 2013

Podoba (Pred Tabo)

Se včasih zgodijo stvari brez razloga,
in razlog je včasih zastrt spred oči.
In gledaš, ne vidiš, ne slišiš, podoba,
ki hodi pred tabo je ti. In spet ni.

Je senca, odsev je. In v njem prepoznaš se,
je vse, kar bilo je, kar je in ne bo.
Kar ljubiš je res, vse ostalo so sanje,
zaspiš in vstaneš, kaj zbudil si? Telo.

In v telesu minevaš, mar večnost mineva?
Mineva le to, to, kar nisi verjel.
Če verjameš je noč in so zvezde sred dneva.
Se ti zdi, da si bil. In si bil. Si živel?

Seveda si hodil, si dihal, si sanjal,
med vsemi enak in sam s sabo edini,
z nasmehom si ljubil, otožnost preganjal,
z obzidjem obkrožen, kot skale, spomini.

Mostovži iz dnevov, noči iz stolpičev,
gradič je utvara, vse kar je, se podre.
Vse zaman je, se zdi, vsak trud, da je ničev,
pa vendar ni ničev, kar si ljubil, to je.

Greš naprej, v druge sanje, sanje stotere,
se trudiš, da si, da več ne bi zaspal,
pa vendar ne veš, kaj vihar spet pobere,
lepota je v tem, da boš večno sanjal.

Kar zgradiš je zgrajeno, ko čas bo podrl
podobo pred tabo vedi, je le telo,
in prideš na vrh in ni vrha uzrl,
le to boš, kar ljubiš in kar ljubiš, to bo.

Sonet (1)

Povej mi, kaj ljubezen je? Kaj plamen?
Razlika kakšna je, ko v temni noči,
žariš kot bakla, ki jo ogenj vzame
v naročje svoje, da zgori v nemoči?
Kako presiješ to, kar v soncu sije?
Vihar, ki rjove, sliši ne imena,
ko s tvojim se imenom njeno zlije,
v tolmun besed, sred njenega objema.
V navzkrižju vseh poti navznot' stezica,
prekrita s cvetjem, s trni in tišino,
vijuga kakora kača, v času skrita,
ne vidiš je, dokler ne piči v živo.
  Je rana in je strup, ko laž umira,
  ljubezen plamen je, ki strup razžira.


sobota, 20. julij 2013

Bel Labod

Je okrog le črn rob,
in za robom bel labod.
Je labod 'krog vaze zvit,
pod labodom nekdo spi.

Nekdo, ki je bil premlad,
legel je z labodom spat.
Vsakič, ko gre prst prek črk,
oživijo. Kje je smrt?

Smrt je v stenju, ki brli,
in ugasne sred oči.
Smrt je v glasu, ki zamre,
ko je čas za pravljice.

Smrt je v zadnjem "Rad te imam.",
in v vonju zadnjih sanj.
Smrt prekriva pramen las,
ko poljub jim zadnji daš.

Smrt je vseokrog in sred,
je bledica lic in led
iz jezera solz, na njem,
bel labod drsi, ognjen.

Krila prhutajo v zrak,
nežno so objela prah,
dvignejo ga, poneso,
preko časa, ki ne bo.

Je v vsem, kar je. Živi.
Dlan prek marmorja drsi.
'Krog dlani en črn rob,
in pod njo en bel labod.

ponedeljek, 8. julij 2013

Stojim (v Tišini)

Stojim v tišini in luči
skozme, skoz votlost žgejo.
Za stebrom, glej ga, ris strmi!
Je bil? Je šel? Ne zvemo.

Razpoke ližejo prek tal,
v daljavi šum potoka.
In včasih plašen kot žival,
med stebri veter joka.

Po tleh drse ljudje iz senc,
in včasih senca prime,
z roko iz sence senčni svet.
Kaj je? Kaj ni? Kaj 'zgine?

Nad glavo je obok in mah
zelen, če zreš pozorno.
Prekriva vse, je kakor prah,
bo vzel, kar je njegovo.

"Kdo sem? In kam divja moj strah?"
Sem sam, na sredi dneva.
Drsim med množico kot čas,
minevam, ki mineva.

nedelja, 7. julij 2013

Slediti (Srce)

Ljubezen kuštra valove in prižiga sonca,
je v zrncu peska, je v srcu ljudi.
Samo traja. In je. Brez začetka, brez konca.
Ljubezen ljudje smo. Ljudje, ne stvari.

Gradič majhen iz peska, 'krog jarek iz vode,
deset majhnih src koplje mivkast okop.
Na nebu v dalji cvetijo oblačne rože,
dehtijo po soncu in smehu otrok.

Njihov vonj je brezčasen, njihov vonj osvobaja.
Je vsak listek drugačen in vsak je že bil.
Ko v morje potone, rdečica sonca izdaja,
kako lep je vsak dan, ko ljubiš, ko si živ.

Ljubezen hodi z ljubeznijo v roki.
Nič ne zahteva, njena moč je v tem, da je.
Ko ne veš poti, ti jo nakaže in vodi,
tvoja naloga je le slediti srce.

torek, 2. julij 2013

Nihče Si (Ko Ne Ljubiš)

Nihče si, ko ne ljubiš.
Nihče si, ko ne daješ.
Sovražiš in zastrupiš,
si dušo svojo, sanje.

Ko eno v dve razdružiš,
boli srce razklano.
Izdaš, kar si obljubil,
in čas prekrije rano.

In hodiš med svetovi,
popotnik brez imena.
Ko ljubiš jih, demoni,
so senca sredi dneva.

In včasih v ogledalu,
zagledaš svojo senco.
Strmiš, zamrznjen v času,
objemaš svojo temo.

In če dovolj objemaš,
zaupaš in verjameš,
naenkrat luč, ne tema,
obsije te in vzame.

Strahove vse razblini,
spet otrok si, se čudiš,
ljubezni, kakor plimi,
nihče si, ko ne ljubiš.

sreda, 26. junij 2013

Razmišljaj

Razmišljaj o smrti, 
in spoznal boš življenje.
Razmišljaj o strahu,
in spoznal boš trpljenje.

Razmišljaj in ceni.
Ne tehtaj, le ljubi.
Kar čutiš, objemi,
da ne boš izgubil.

Razmišljaj o mraku,
in boš čutil svetlobo.
Razmišljaj o sponah,
in spoznal boš svobodo.

Razmišljaj o vsemu,
kar v sebi nosi ljubezen.
In ko nehaš razmišljat,
boš živel. In boš večen.

[Quietdrive - Deliverance]

torek, 25. junij 2013

Kar Ljubil Boš s Srcem (Bo Tvoje)

Kar ljubil boš s srcem, bo tvoje.
In boš verjel. In ne bo dvoma.
In boš spoznal, da si eno, ne dvoje,
vedoč, da si le romar, ki roma.

Da tvoj čas je sposojen, tako kot telo.
Da čas ni sovražnik, je mogočno orodje,
ki rojeva ljudi, duše v njih in meso.
Ti pokaže belino kosti. In vse kar zmoreš.

Če te ne bo strah. Če boš verjel in zaupal,
bodo kraljestva ljudi to kar so: prah sredi časa.
Imperij včeraj, danes roža iz trupla,
in pride dan ali noč "Kdo sem jaz?" se boš vprašal.

Kar je čas dal, bo vzel čas. Z razlogom.
In to boš ljubil in spoštoval in boli.
Včasih bolj, včasih manj, včasih mnogo.
In straha ne bo in bo mir in boš ti.

Ko ljubiš, boš ljubil. Verjel boš. Verjamem.
Nisi sam in ne boš in vse zmoreš.
Le to kar spreminjaš in želiš, to ostane.
Kar ljubil boš s srcem, bo tvoje.

nedelja, 23. junij 2013

Bliže Pridi

Bliže pridi, pridi k meni.
Glej v oči me, me objemi.
Vzemi to, kar je za vzeti.
Pusti to, kar nočeš imeti.

Druga sonca so nad nami.
Veter drug nam kožo drami.
Eno naj bo, kar je dvoje.
V dveh je čudež skrit, kot troje.

Ne pozabi med poletji
vedno reže zima. Vzeti
nima kaj, kar ni že dano,
v srce srca posejano.

petek, 21. junij 2013

En Cvet Zate

En cvet zate, en cvet, ki raste,
med trnjem, da ne vidiš ga.
Kako iz nič poganja zate,
očem neviden, sred sveta.

Nasmeh zate, en tak prijazen,
v tišini kakor jadro pne,
se preko časa, ki vse vzame,
ko pluješ v srce mavrice.

Objem zate, en tak, za hipec,
in v njemu vse, kar si želiš.
Ko včasih k sebi sanje stisneš,
postaneš roža iz prsti.

četrtek, 20. junij 2013

Bel Galeb

Nad morjem bel galeb drsi,
od daleč se dozdeva,
da je kot val, ki oživi,
se dviga in odseva.

Njegova krila, šum valov,
v očeh odblesk gladine.
Je val, ki vrača se domov.
Je bil. In je. In 'zgine.

Pogled je igla, ki drsi,
nebo sešije z morjem.
Ljudje smo nitke, ki ljudi,
držimo nad obzorjem.

Kar Lepo Je

Kar lepo je, kar jemlje dih,
občutek daje, da živiš.
In ni razloga, da bi skril
trenutke, ko si tu in živ.

In včasih je, izza oči,
lepota duše, ki žari,
kot tempelj tisočerih sveč,
v večernem mraku, ves žareč.

Metulj nekoč v zapredku zvit,
svoj čas je čakal. Tih, zaprt.
Odprl je krila in živi.
In zdaj, mu rečeš, da je grd?

Kar lepo je oddaja sij.
Na zunaj vidiš, znotraj veš.
Tako kot zgoraj, spodaj tli,
žarenje duše, ko jo žgeš.

In dvigaš roke v nebo.
Odgovori so dim želja.
V očeh žari človeški Bog,
daruješ vse mu, vse imaš.

ponedeljek, 17. junij 2013

Dovolj

In kaj je prav? In kaj napak?
Kaj oče biti je? Kaj mož?
Je kdaj dovolj? Dovolj je mrak
spustiti v dušo, kakor nož.

En tukaj rez, in rez en tam,
in se zgodi, da ni te več.
Da si kot list ves razcefran,
oči so iz ledenih sveč.

"Tak je pogoj, to mora bit'!",
strmiš, verjameš ne, le veš,
da več ne veš kaj ljubil si,
in da če ljubiš ne, umreš.

Ljubezen en ima pogoj.
Pogoj je tak: "Pogoja ni".
Ko oče si, tvoj sin je tvoj,
tako kot sin očeta ti.

In ko si mož, ko vse si dal,
in veš, da tudi vzel si vse,
"Koliko je dovolj in kdaj?"
To zase veš. Ne drug zate.

In vsak nov dan je nov in zlat,
in vsak korak je v pravo smer,
najtežje je ljubiti strah,
objeti ga, spustiti v svet.

[Anberlin - Modern Age]

sobota, 15. junij 2013

Razpotje

Kam čas gre, ko si sam? Gre kam?
In pot, kam gre? Tam kot želiš.
V slap sončnih žarkov zlit sanjaš.
Telo je tempelj, duša sij.

Razpotje, križ in še prepad.
Stojiš na robu mavrice.
Korak naprej je rob in strah.
Kar storil si, storjeno je.

Ko zreš nazaj. So tam ljudje?
Seveda so. So in gredo.
Je kdo med njimi, ki vse ve?
Ga ni. So šli. Vsak na svoj rob.

Na levi, desni v noč strme.
Nad glavami oči iz zvezd.
Med solzami vsak tih, kleče,
s telesa slači kožnat greh.

Globoko v srcu, cvet razprt,
za hip je kri, za hip srce.
Iz prs se dvigne krik, kot trn,
zabode v mrak. Je luč. Je vse.

Strahu ni več. In vse je prav.
Razpotje, križ in še prepad.
Čas je vzel in čas bo dal.
Korak naprej je, ko imaš rad.

[Passenger - All The Little Lights]

nedelja, 2. junij 2013

Ko Si Žival

Ko čutiš, čuti kot žival,
kot samorog v objemu trav.
Nad tabo pne se lok iz zvezd,
okrog šumijo listi brez.

Ko ljubiš, ljubi kot komet,
kot zvezda bodi, kakor sled.
Nariši črto prek neba.
Ko ljubiš bodi os sveta.

Ko daješ, daj. Veš, da imaš,
'krog čela, kot verigo, čas.
Se vije, teče in drsi,
kot kaplje v morju večnosti.

Ko hočeš, vzemi. Že imaš.
Sred sanj, kakor utrip srca.
Vse kar začutiš, kar boš dal,
ljubezen je, ko si žival.

Dark Tranquility

Farewell I thee my queen of sorrow,
with crown of purpose 'round and yonder.
Might time and angels bless heart thy narrow
and mine with love and joyful wonder.

We danced with light, with vows eternal,
nobody there but dreams unseen.
Someone was born, some joy ethereal,
until the death from four makes three.

Decisions made and hearts were trodden,
unstoppable like thunderstorm.
So gods and men alike are rotten?
How can one live except to love?

Who goes? Who stays? What to divide?
What demon broke this life apart?
I pray for souls to follow light.
And hearts for strength. Let love abide.


[Breathig Slowly-Crossfade]

četrtek, 30. maj 2013

Je Vse (Kar Je)

Je vse, kar je. Je nerojeno.
Je neumrljivo, večno. Vse.
Le to je, največkrat ne vemo,
da nepopolnost lepa je.

Zato največkrat mimo zremo.
Ne zveš največ, ko govoriš.
Resnica je, da nič ne vemo.
Pa bi sploh radi izvedeli?

Resnica je. Kaj je resnica?
In dvom nad njo in spet okrog.
Je včasih zjutraj v rosi skrita,
če si kot sonce, najdeš jo.

Brez upanja rojen v ta svet,
le poln želja, da najdeš raj.
Življenje je en trnov cvet.
Resničnost iluzija sanj.

Je vse, kar je. In sred sveta,
sredine ni. Ne rabiš jo.
Sredina vsega, kar spoznaš,
bo jutri še? Na sredi bo?

Kot voda stečemo skoz' čas,                    
kot zrak upognemo kdaj list.
Bo jutri potok suh brez nas?
In cvet pod listom, ne diši?

[Maybe--Sick Puppies]

četrtek, 23. maj 2013

Dolga Pot

Včasih čutiš v sebi glas.
Včasih moraš dat si čas.
Včasih greš na dolgo pot.
Včasih tu si - poln zmot.

Vedno tam si, kamor greš.
Vedno manj, kot zmoreš, veš.
Vedno hočeš, kar že imaš.
Vedno boš dobil, kar daš.

Vstani, ko bi rad sedel.
Lezi, ko bi zvezde štel.
Ljubi, ko ne zmoreš več.
In verjemi v Kekčev smeh.

To je dolga, zvita pot,
vedno boš na njej, povsod.
Včasih malce greš naprej,
v dvoje ali sam, na njej.

[Paradise Lost - Shadow Kings]

torek, 21. maj 2013

Ko Včasih

Ko včasih le sediš in si,
se vprašaš včasih kdo strmi,
izza pogleda? Kdo živi?
In če si živ, zakaj drug ni?

Ko ležeš včasih v trdo raz,
ostane le mehkoba v nas.
In ko v lobanji kljuva jaz,
tišina je molitve glas.

Ko včasih zreš na drugo stran,
na drugi strani zre nazaj,
nekdo, ki drug je. In je sam.
Strmi nazaj in spet drugam.

In vpraša te en mož nekoč:
"V sebi, si iskal kdaj moč?"
Pa ga zagrabiš oberoč,
ga prek zidu zadegaš v noč.

In takrat šele, ko letiš,
opaziš da ta mož si ti.
Da ves čas nisi bil, ko si,
letel, šele takrat si bil.

[Breaking Benjamin - So Cold]

sobota, 18. maj 2013

Si (Kar Si)

Največji si takrat, ko zmoreš,
preseči dvom in biti sled,
ki v snegu časa ob sledi hoče,
hoditi le, da čuti sneg.

Največ mi daš, ko mi pokažeš,
da vse kar je, je v bistvu dvom.
Najlepša si takrat ko sonce,
nariše senco za teboj.

Tako boli, ko trnje skušaš.
Tako je prav. In bo tako.
Luč si takrat. In v luči duša,
presije tisočkrat telo.

Ob tebi sem vse, kar nisem.
Ob tebi vse bom. Kar sem bil,
bilo je tam. Kar Bog nariše,
ne izbrišeš mrtev. Si kar si.


[Leonard Cohen - Dance Me To The End Of Love]

torek, 14. maj 2013

Dež, poletni dež

Dež, poletni dež, ki pada.
In med nama strm zid.
Strela je objela krn,
grom svoj gromek glas razklada.

Ti molčiš. In jaz molčim.
V tem zatišju med viharji,
zdi se svet droban.
In midva z njim.

Dež, poletni dež, ki pada.
Ve ne, da njegova sila,
se v vedrino bo prelila.
Mlad je dež. Nevihta mlada.


[Egypt Central - It's Just Another Lie]

petek, 10. maj 2013

Ogrlica (Iz Zvezd)

Za hrbtom včasih listnat hrast,
iz sanj zašepeta nazaj.
Ko zlomljen vprašaš ga: "Zakaj...?!",
se skloni tiho. List ti da.

Na dlani iz razpok, mehak,
leži en list in v njem cel svet.
Ko s hrastom zreta preko sanj,
mu daš ogrlico iz zvezd.

[Faktion - Letting You Go]



petek, 3. maj 2013

Ljubezen

Ljubezen je tak pisan ptič,
ko jo držiš zafrfota,
vsenaokrog vse zažari,
nad krili zlat vilinski prah.

Če jo spustiš, če daš ji smer,
bo našla vedno pot nazaj.
Bo vedno s tabo, venomer,
ko spal boš bo blazina sanj.

Če daš ji piti žejna bo,
če zrnja daš ji ga poje,
ljubezen hoče le da njo,
poješ, popiješ, daš ji vse.

In vedno našla noto bo,
in našla vedno pravi verz,
in ko v tišini pela bo,
boš glavo sklonil in boš njen.

Ljubezen je in bo vse,
če le spustiš jo, daš ji čas.
Nad srce ptica sedla je,
bo vzela vse in vse ji daš.

[Sovereign Soldiers - Goodbye to Yesterday]

četrtek, 2. maj 2013

Haiku II

~~~~~~~~~~~~~~~
Rdeč list vrtnice.
Sled nežnega poljuba.
Vse ti pristoji.
~~~~~~~~~~~~~~~
Luna iz sira.
Moj pogled nož iz besed.
Zarežem vate.
~~~~~~~~~~~~~~~
Tisoč frnikul.
Po tleh ležijo solze.
Kako lesketa!
~~~~~~~~~~~~~~~
Zrcalo morja.
Steklo iz oceana.
V njem si cel razbit.
~~~~~~~~~~~~~~~
Papir je bel svet.
Pod kožo črke iz žil.
Kar je, je odtis.
~~~~~~~~~~~~~~~

sreda, 1. maj 2013

Družina

Družina je iz sedem črk,
če ena manjka več, je ni.
Na prvem mestu D je trd,
kot Dom iz hrasta tam stoji.

Naprej gre R, Resnica je,
zaupanje, čarobni prah.
Je laž sovražnik njen, podre
lahko jo v hipu, potlej strah

ostane le. Ljubezni ni,
družine ni, brez Upanja
ni smisla sanje sanjati,
sred koščkov strtega srca.

Življenje gre kot Ž naprej,
in vedno najde svojo pot.
Ko s kljukico žgečka te smej
se kakor da je zadnji bot.

In če Iskren si, iskra boš.
Boš plamen, dal ga boš naprej.
Kot luč boš svetil naokrog,
ne bo ti žal noči ob njej.

Pred koncem N je z e-jem Ne.
Spoštuj, kar je obljubljeno,
če ne želiš vprašat se,
če ljubiš le zaljubljeno.

Na koncu A objema vse,
a zmore le, kar dovoliš.
Začetek skupaj s koncem spne.
Družina je. Ali je ni.

torek, 30. april 2013

Dom

Dom je tam, kjer je srce,
in tam je dom, kjer smeh živi.
Je včasih dom samo ime,
prekletstvo dolgo tisoč dni.

In dom zvončkljanje je otrok,
je dom nekdo, dom je objem.
Je prostor v srcu in telo,
in postelja, da ležeš umret.

Dom so stvari, ki ljubiš jih,
sestavljaš dneve in noči.
Ljudje so dom in ti ob njih,
in z njimi, kot v sestavljanki.

Kdaj veš, kdaj si, zares doma?
In dom, kdaj veš, da ni več dom?
Prek praznih sten gre mavrica.
Za mavrico, nevihtni grom. 

Prek ogledal in prek vseh šip,
drsi vseh tisoč kapelj v noč.
V naročju zvit Ničesar spi,
nad njim kapljajo sanje solz.

[Roses & Revolutions - Home]

petek, 26. april 2013

Svet Iluzij

Svet iluzij, kar vidiš, vse.
Kar čutiš, maske so prek lic.
Pod masko koža zadnja le
je maska. Pod njo duša spi.

Oči zaprte, krog iz solz,
začrtan je okrog in v njih.
Molitev gre prek ust, v nebo,
poljub iz usten istih, v stih. 

Kako veš, kdaj si le žival?
In kdaj si Človek, sin Boga?
Pod nebom ležeš v isti prah,
so vsi pred tabo legli vanj.

Kako boš rekel, da si več?
Kako si drznil biti manj?
Kam šel otrok je, mož kje je?
Je isto vse, le večji strah.

Kar vidiš je svet iluzij.
Je strah le maska čez vse.
Kot da te ni. Ko ljubiš si,
utripa duša, kot srce.

[Hailey, It Happens - Invincible]

petek, 19. april 2013

Sirena

Z očmi iz mrzlih, mrtvih školjk
boš na obali stal in bil.
Nad tabo dan bo in bo noč.
V valovih boš, kot morje, živ.

Bo včasih krona morskih trav.
In včasih kamen kot dragulj,
ležal na dlani in boš kralj.
Cel svet bo tvoj in ti njegov.

Iz vode vzniknila nekoč
sirena bo in ti boš zrl.
Obdana z leskom, z mavrico
bo lepa. Lepa, da bi umrl.

Pod kožo iz kapljic, kapljice.
In bolj kot zrl boš, bolj bo.
Boš dlan ponudil, v njej srce,
kot kamen bo utripalo.

Okrog bo veter, kot piščal,
za hip pritekel, kakor kri.
Skoz luknjo v prsih zaigral
bo melodijo sred noči.

Boš čakal in boš čudil se,
odkod prihaja tožen krik.
Sirena vzela bo srce,
s poljubom vdahnila utrip.

Z očmi iz toplih, živih solz,
boš na obali stopil v val.
Pod prsti nog, iz mrtvih školjk,
v stopinjah se boš prepoznal.

Dovolj bo le en hip, en vdih.
Boš srce spet zaprl v mrak?
Na glavi krona se blešči.
In noč je noč. In dan je dan.

[Slow Dancing in a Burning Room - John Mayer]