ponedeljek, 7. januar 2013

In Memoriam - Patrik Gajšek (13.10.2004 - 5.4.2011)

I.

Od roba do roba,
gneto se ozvezdja.
Od groba do groba,
vodi pot iz poletja.

Lesorez kaže rane,
mimo voz se primaje.
Suha roka se zgane.
Ali so to le sanje?

Nič več se ne premika,
tudi senca ima senco.
In ko ležeš pod zemljo,
je kot da poljubljaš sestro.

Nad zemljo pa prsti,
prst s prsti rahljajo,
kot da bo kaj lažje,
to kar je ostalo.

II.

Voz pa se premika,
skozi dveri ječanja.
Je ojes to, ki škripa?
Kdo bi vedel. Uganka.

V temni noči šumijo
krošnje belih galebov.
V belem dnevu strmijo
v temno senco za bregom.

Pa saj so le ptice
in saj je poletje,
rdeče je lice,
rdeča kri je in cvetje.

Pa res je rdeča?
Kaj ni morda bela?
Gori kakor sveča,
kot rubin sredi čela.

Odmika se voz,
pot je dolga in prašna,
noga stopa prek rož,
vsaka roža je krasna.


[Within Temptation - Memories]


Ni komentarjev:

Objavite komentar