sreda, 27. november 2013

Rad (Se Imam)

Kako preprost je: "Rad se imam."
Iz njega zraste sreča.
Glej sred' srca, vodnjaka sanj,
odseva duše sveča.

Steguješ dlan, je mraz in hlad,
pod luno iz papirja,
spoznaš, da si zaljubljen v strah.
In strah je le izbira.

Objeti mir in najti moč,
pustiti luč naj lije.
V oblakih najti tisto poč,
ki skoznjo sonce sije.

Zašepetati: "Rad se imam."
Čutiti to. Verjeti.
Saj le takrat zares si sam,
ko te je strah živeti.

sobota, 16. november 2013

Napiši Me

Napiši me na bel papir,
povzdigni me iz praha,
ko pod razpelom sred noči,
bom poln, iskal se, straha.

Hvaležen sem za rože črk,
sred duše posajene.
Nič moje ni, to tvoj je vrt,
in jaz sem tvoje seme.

Tako kot ti, sem žejen jaz,
kdo sem in kje je meja?
Ljubezen le, ki teče v nas,
je voda, ki odžeja.

Bom našel vir, vanj potopil
pero bom do peresa.
Ko si z menoj bom črke zvil,
v srp ženskega telesa.

Na bel papir napiši me,
raztrgaj me na kose,
da bom kot glava vrtnice,
osul se sredi rose.

[The Vantage - On My Way]

četrtek, 14. november 2013

Daj Vzemi Me

Daj vzemi me, kakor vihar,
izruj mi korenine.
Naj čutim tvoj objem dežja,
kako se z mojim sprime.

Povzdigni me nad čas minljiv,
tornado, tik ob meni.
Ko bom začutil, da sem živ,
me spusti in objemi.

Iz tisoč žarkov spleti dan,  
izžgi me iz papirja.
V tolmun pepel raztresi tam,
sred' zvezdnega okvirja.

Zamrzni me v oklep leden,
in potlej dihaj vame.
S poljubom vročim raztopljen
bom v lužo. Kaj ostane?

Prebodi z mavrico srce,
ubij me sred' utripa.
Izginem vendar vrnem se,
ob prvem dežju iz niča.

Zagrni me kot val valov,
največji val in v njemu,
raztrgaj me! In še napol,
še enkrat, v objemu.

Daj vzemi me kot lek in strup,
izpij do dna me bodi,
moj rabelj in obenem up,
da svet ljubezen vodi.
  

Noč

I.
Noč iz samih živih zvezd,
nad grobovi iz teles.
'krog sveta stopnice v klet,
vodijo na drugi svet.

In nad njimi rajski vrt.
In na sredi raja smrt,
odrešiteljica ždi.
Reže popkovino dni.

Mimo pride mož droban,
gubasto nastavi dlan.
Pred votlino iz oči,
kakor pesek čas drsi.

Mirno čaka sred' miru,
sred' tišine, zdaj in tu.
Dolga črta kratkih dni,
mu vijuga sred' dlani.

II.
Noč iz samih živih zvezd,
iznad mrzlih, sivih streh.
In pod njimi jate src,
žanje oster čas, kot srp.

Po stopnicah mož gre dol,
vsak korak je manj njegov.
Bi obrnil se nazaj,
če bi vedel kam? Zakaj?

Rastejo iz bivših dni,
sence z mračnimi očmi.
Vsaka skriva svoj obraz,
ko izginja skozi čas.

Več stopnic ni, ni moža,
nič več ni, da bi se bal.
Je ostal le prazen vrt
in pod listi luža črk.

sreda, 6. november 2013

Tvoj (Cvet)

Ko bom nekoč zaprl oči,
med rože pokopan,
en cvet postal bom, ki želi
spet najti tvojo dlan.

Postal bom kaplja, ki zdrsi
prek ustnic ti, ko daš
poljub odsoten vrtnici.
Morda me prepoznaš?

Morda zatakneš si v lase,
za hip me in bom tvoj,
kakor rdeč poljub, žarel.
Čeprav samo nocoj.