ponedeljek, 17. junij 2013

Dovolj

In kaj je prav? In kaj napak?
Kaj oče biti je? Kaj mož?
Je kdaj dovolj? Dovolj je mrak
spustiti v dušo, kakor nož.

En tukaj rez, in rez en tam,
in se zgodi, da ni te več.
Da si kot list ves razcefran,
oči so iz ledenih sveč.

"Tak je pogoj, to mora bit'!",
strmiš, verjameš ne, le veš,
da več ne veš kaj ljubil si,
in da če ljubiš ne, umreš.

Ljubezen en ima pogoj.
Pogoj je tak: "Pogoja ni".
Ko oče si, tvoj sin je tvoj,
tako kot sin očeta ti.

In ko si mož, ko vse si dal,
in veš, da tudi vzel si vse,
"Koliko je dovolj in kdaj?"
To zase veš. Ne drug zate.

In vsak nov dan je nov in zlat,
in vsak korak je v pravo smer,
najtežje je ljubiti strah,
objeti ga, spustiti v svet.

[Anberlin - Modern Age]

Ni komentarjev:

Objavite komentar