Nekoč

Nekoč zaprl boš oči,
boš našel v gozdu majhen rog.
Dotaknil se boš čela z njim,
v lobanjo zdrsnil bo, v telo.

Bo mimo tekel potok tih,
oko izjokal boš, obe.
Potem boš slep obe umil
v potoku in boš šel naprej.

Bo s hrasta listje nasnežil
vetroven piš, kot vrtiljak,
bo kožo slekel ti ovil
telo zelen bo listnat plašč.

Boš našel prodnik zlizan, bel,
kot kamen trd, iz dna morja.
Odprl usta boš zdrsel,
neslišno bo, vse do srca.

Tišina blažena, utrip
zamenjal bo le listja šum.
Pod veko plavajo oči,
v očeh pod luno plava duh.

Nagnil se boš na srčno stran,
neviden splaval pod nebo,
minilo leto bo in dan,
bo našel nekdo majhen rog.

Bo kamen našel, našel list,
v odsevu kapljic par oči.
Bo v žep dal rog in kamen skril
na dno morja. In spet boš živ.