Snežak

Pod bregom bel snežak,
s telesom iz snega.
Nad njim šumi pomlad.
Je daleč. Ni ga strah.

Oko je črn kristal.
Odseva jate zvezd,
ki v noči prek neba,
letijo čez ta svet.

Kot ptice iz luči,
žgolijo nad zemljo.
Ko pod lobanjo spiš,
je takrat buden Bog?

Naenkrat boš sanjal,
ves topel in mehak,
da si snežak postal.
Pomladi te bo strah.

Ko jutro noč splaši,
boš tekel gor na breg,
med zvončki par oči,
kristalnih nemo zre.

Snežaka ni, je bil.
S telesom iz snega.
In zdaj je končno živ.
Pa ti? Nekoč. Morda.