Daj vzemi me, kakor vihar,
izruj mi korenine.
Naj čutim tvoj objem dežja,
kako se z mojim sprime.
Povzdigni me nad čas minljiv,
tornado, tik ob meni.
Ko bom začutil, da sem živ,
me spusti in objemi.
Iz tisoč žarkov spleti dan,
izžgi me iz papirja.
V tolmun pepel raztresi tam,
sred' zvezdnega okvirja.
Zamrzni me v oklep leden,
in potlej dihaj vame.
S poljubom vročim raztopljen
bom v lužo. Kaj ostane?
Prebodi z mavrico srce,
ubij me sred' utripa.
Izginem vendar vrnem se,
ob prvem dežju iz niča.
Zagrni me kot val valov,
največji val in v njemu,
raztrgaj me! In še napol,
še enkrat, v objemu.
Daj vzemi me kot lek in strup,
izpij do dna me bodi,
moj rabelj in obenem up,
da svet ljubezen vodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar