Predaleč so zvezde, predaleč so sanje,
in včasih se zdi, da le želje
so žive. Želeti, imeti. Zvestoba obljube,
zahteva vso moč, ki jo šibkost premore.
Nič vzeti ne moreš, le daš lahko
dalje. In upaš in sanjaš. Premnoge
obljube so prah in med prahom
narišeš, kar hočeš, obljubiš, kar zmoreš.
Še list ne premakneš, če se ne premikaš,
premakniti sebe, kot kip sred' puščave,
stojiš vse prevečkrat in misliš da dihaš,
in misliš da si sred cvetoče poljane.
Pa nisi nikjer in ne dihaš, ne siješ,
kot mavrica si, se počutiš kot miška,
iz sive sivine vedno barve so sive,
naj sivo bo temelj, ti mavrica živa.
[Tamar Kaprelian - New Day]
Ni komentarjev:
Objavite komentar