Rože smo, pod zvezdami,
in rojeni iz prsti.
Vračamo se v prst nazaj.
Zacvetimo. Kdaj pa kdaj.
Včasih nam odpade list.
Včasih smo le popek skrit.
Včasih je okrog nas led.
Včasih hočemo umret.
Rože smo in sonce ve,
kot ljubezen vse odpre,
da dovolj je na stežaj,
se odpreti. Biti. Zdaj.
Drugega si ne želi,
roža kakor da vzcveti.
In telo je rajski vrt.
Danes cvet je, jutri prst.
[Lake of Tears - Lady Rosenred]
Ni komentarjev:
Objavite komentar