Podoba (Pred Tabo)

Se včasih zgodijo stvari brez razloga,
in razlog je včasih zastrt spred oči.
In gledaš, ne vidiš, ne slišiš, podoba,
ki hodi pred tabo je ti. In spet ni.

Je senca, odsev je. In v njem prepoznaš se,
je vse, kar bilo je, kar je in ne bo.
Kar ljubiš je res, vse ostalo so sanje,
zaspiš in vstaneš, kaj zbudil si? Telo.

In v telesu minevaš, mar večnost mineva?
Mineva le to, to, kar nisi verjel.
Če verjameš je noč in so zvezde sred dneva.
Se ti zdi, da si bil. In si bil. Si živel?

Seveda si hodil, si dihal, si sanjal,
med vsemi enak in sam s sabo edini,
z nasmehom si ljubil, otožnost preganjal,
z obzidjem obkrožen, kot skale, spomini.

Mostovži iz dnevov, noči iz stolpičev,
gradič je utvara, vse kar je, se podre.
Vse zaman je, se zdi, vsak trud, da je ničev,
pa vendar ni ničev, kar si ljubil, to je.

Greš naprej, v druge sanje, sanje stotere,
se trudiš, da si, da več ne bi zaspal,
pa vendar ne veš, kaj vihar spet pobere,
lepota je v tem, da boš večno sanjal.

Kar zgradiš je zgrajeno, ko čas bo podrl
podobo pred tabo vedi, je le telo,
in prideš na vrh in ni vrha uzrl,
le to boš, kar ljubiš in kar ljubiš, to bo.

[ZZ Top ~ Rough Boy]