ponedeljek, 28. januar 2013

Pirueta

Pod soncem je morje, na morju oblaki;
se spuščajo  žarki, so slapi luči.
V oblakih vrtovi, v vrtovih cvetovi,
in v cvetu odseva odsev iz oči.

Na skali trdnjava, trdnjava iz lecta;
sobane so votle, kot veter, skoz njih,
duhovi drsijo; priklon, pirueta,
neslišno igrajo; piščal iz kosti.

Za vrati, spet vrata, skrivnosti temačne,
prehodi, pasaže, temnice krvi.
Na oknu devica lase si razčeše,
v pramenih leskeče samota noči.

Stopnišča iz vetra, stebriči med njimi,
stopinje drsijo, med prsti je prah.
Med prahom stoletij so dnevi, ko mrtvi,
nekoč so živeli, kot ti zdaj in jaz.

In slišiš glasove in vidiš podobe,
drsiš skozi zrak. Še nižje, hitreje,
vrti se korak, stopnišče je polžje
zavito, vrti se. Je sonce, ki greje

in že si skoz jutro, skoz pramen meglice
za tabo se dviga mogočnost gradu.
Vkopan med stoletja, piš boža ti lice,
nekdo poleg hrza; v stremena. Adieu!

Privit nad telesom, telo je strelica,
leti vse hitreje in ogenj kopit
plamene prikreše, nasmešek na lica,
tako kakor zgoraj, zdaj spodaj se zdi.

[In Flames - Fear Is the Weakness]

Ni komentarjev:

Objavite komentar