in v luči, drobno zrnce mraka,
širi žile teme, reže kose sveta,
na vse štiri kose. In čaka.
V potokih iz senc in sivine,
odseva skrita oblika sveta.
Zloščenost odseva privide,
noč je plašč, ki drgeta.
In ko približaš votel pogled,
ko monokel ves moten odseva,
da pogledaš tako zviška,
od blizu stvari se dozdeva,
da so šivi le šibka veznina,
relief na otip je mesen,
da ozadje drsi, se premika,
da je jezik otekel in nem.
Površina zrcali vse gube,
na plašču noči gib vzplapola,
tolsto snopje svetlobe je rubež
sanj, kremplji mraka drsijo iz sna.
[Katatonia - Ambitions]
Ni komentarjev:
Objavite komentar