Želim Si Sanjati

 Želim si sanjati medvedka iz pliša,
 ki se prenajeda medice in tačke
 kosmate steguje prek jase, kjer hiša
 iz brun ob potočku namaka oblačke 

 v odsev svoj in poleg odseva ležijo
 nečimrni, strti kristalčki zrcala. 
 V odsevu sled vile, za vilo stojijo
 princeske. A le katera je prava? 

 Želim si sanjati cvetlico odseva,
 kako se vzpenja in pleza in vije.
 Prek lica zre rože brezčasna lepota,
 vrtinec dišav je kot plašč domišljije. 

 Nad glavo je mreža iz listja in žarkov
 ujetih v mrežo, med prsti drsijo,
 odbleski poletja in vesla iz parkov,
 iz čolnov na vodi, prek kapljic brzijo 

 dlani in telesa, votla ozka plovila.
 Dežniček bel brani polt belo, belina
 krinoline, klobučka, pod steznikom svila,
 še zamah in že izgine čolnič. Spet tišina. 

 Želim si sanjati orjaške pečine
 in škrata iz samih stoletij in praha,
 kako se spreminja v stebrič iz soline
 in voda kako ta stebrič, tega škrata, 

 objema in liže in spet se umika,
 pečina ostaja kot čas izven časa,
 naenkrat stebrič ni stebrič več, oblika,
 od blizu in daleč ima oči škrata. 

 In pride tišina in plišast medvedek,
 premočen, na hrbtu leži, zre v sanje.
 Cvetlica odseva kot škrat iz stoletij
 šumi in se ziba. Nagiba se nadenj.

[Del Amitri - Always the last to know]