Rune

Na nekem podstrešju, pred nekimi vrati,
na vratih strelice - krivulje iz run.
Iz takšnih, ki zna le srce jih prebrati,
zaklenjena vrata. Zapahnjen zasun.

Primakneš korak se. Primakneš se dva.
In soba ni soba več, tla so podrast.
S prsti prebiraš te rune srca
in mah pod nogami,potoček in hrast.

Za vrati zaslišiš glasove poletja,
zagledaš stvari, ki lahko bi bile.
Kako je prekrasna preproga iz cvetja,
potoček iskriv je in hrast zelen je.

So vrata res vrata? In soba ni soba?
In če so vrata, kje zanje je ključ?
Je potoček le slika? In hrast le podoba?
In glasovi poletja? In mavrična luč?

Ko prsti drsijo, ko tipajo v mraku,
rožljajo verige in ključa nikjer,
so v srcu besede in pesmi v zraku,
je tam kjer jih slišiš...je tam prava smer?

Na nekem podstrešju, pred nekimi vrati,
verige so, rune in težek siv ključ.
Le tisti, ki nikdar ne bo znal sanjati,
nikdar se zbudil ne bo, vedno bo tu.

[Elysion-Dreamer]