Zvezde zlate in srebrne,
šivajo skoz šipe, line,
iz blaga luči in teme,
krinolino domišljije.
Svet s teboj je lep kot roža,
ki se pne po katedrali.
Cvet se vije, kipe boža
listna roka, dlan petali.
Nekje med oboki mraka,
žubori potoček petja,
majhen zvonček pritrkava,
sredi zime, vonj poletja.
Hlad stebričev, vroče čelo,
polno misli, v temi sije.
V kotu krvavi razpelo,
pod razpelom, kri je? Ni je.
Tiho škripajo stopinje,
ledeni dih, kot kristali.
Dlan drsi prek rezbarije,
kjer bogovi so zaspali.
Še en cvet naj, luč še eno,
vidim, vonjam in začutim,
vse, kar dal sem na razpelo,
večno je. Zato, ker ljubim.
[Boyce Avenue - Every Breath]
Ni komentarjev:
Objavite komentar