nad glavo spirale iz čarovnij.
Dlan tone v črnilo iz čiste noči,
med očmi pa oči, kot jantarjev led.
Okoli naokrog, kot ris, smuka piš,
vonj je iz vonja po vonju dreves.
Pod nogami drhtijo žile teles,
nad drevesi, 'krog krošenj, so krošnje iz ptic.
Na levi in desni in znotraj in še,
polzijo dotiki prek listov kot sneg.
Hudič majhen grize, v živo srce,
in že zdrsneš mimo. Je bil kdaj? A je?
Prepadi so strmi, so strmi vrhovi?
Nad mejo ničesar je nič, vendar je.
Reke besed so globoki tolmuni,
vrtinec je blizu. In nič ne umre.
[Marc Cohn - Walking In Memphis]
Ni komentarjev:
Objavite komentar