Kraljestvo Senc

I.
Kraljestvo senc zakriva sonce,
telesa gnetejo svoj strah,
na pogradih iz konjske žime,
strmijo v zrak iz votlih sanj.

Med hiše, stene in zidove,
polagajo svoj up. Obup,
z imenom daljšim od obljube
po miru, v venah, kakor strup.

V očeh se ziba roža, spijo. 
Biriči v noči kdaj pa kdaj,
med hišami glasno kričijo.
In zjutraj spet nekdo je manj.

In nekdo, ki je bil med njimi,
kot da nikdar ga ni bilo,
le košček duše manjka, skriti,
med gube časa, čakajo.


II.
Prepadi grizejo obzorje,
le ozka, dolga, zvita pot,
se zdi, da je, do tja kjer sonce,
se stika z nebom in zemljo.

Iz solz oči so kot dragulji,
leskečejo se v temni noči,
nekje pod temnim gozdom tuli
en volk, mu v prsih enkrat poči,

srce in potlej vsi strmijo,
želijo spet svoj strah nazaj.
Nad vrati včasih luč pustijo,
in mimo včasih pride zmaj.

In včasih zdi se, da sledi so,
in drugič spet, kot da jih ni
nikdar bilo. Pred prazno hišo,
je jutro, sonce je, žari.

III.
Kraljestvo senc je senca sence,
nikdar vedo ne, kaj je res.
Le včasih jim korak zapleše,
le včasih zrejo preko streh.

Pa ni okrog nič, nič ne stiska,
in nič ne preči, ni ovir,
le črta je nevidna, skrita
narisana prek vseh poti.

In tik pred njo, korak se vrne,
in tik za njo, nikdar ne zveš,
če luč je ali sence črne,
in kdo si sploh? Si to, kar smeš. 

In smeš vse, kar srce prosi,
drugače nisi nič nikdar, 
ni volka ni, in zmaj ne hodi,
kraljestvo senc je truplo sanj.

[Tool - Vicarious]