Sled Rablja

V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde.
Z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.

Nad oblaki v ognju kroži,
niže, bliže, zver, sled rablja,
riše krog in v krogu krogi,
kakor plašč ogrne kralja.

Z zvokom iz vetra, iz solz, iz gneva
in neskončno ostrim vonjem
po rezilu, ki odseva
krono straha. Tih. In sklonjen. 

Tisoč sveč lebdi v zraku,
še en tisoč jih ugaša,
sled ostrine zmrzne v času,
rablja sled ne prizanaša.

Iz zveri, iz gobca ogenj,
ko postava v črnem vzleta, 
nad njo se vrtijo zvezde, 
pod njo rdeč rubin iz leda.